Cene življenjskih potrebščin so se v zadnjih letih konkretno zvišale. Cena hrane se je recimo zvišala za dobrih 72 %, stanovanjski stroški za 118 %, gostinske storitve za 97 %, izobraževanje za 80 %, zdravstvo za 44 %, transport za 39 % in alkohol in tobačni izdelki za 159 %. Vse to v zadnjih 17 letih. To so številke, ki kličejo po preoblikovanju naše politike “zapravljanja”, sploh, ko pomislimo, da plače zagotovo niso zrasle z enako intenziteto.
To so tudi izsledki, ki so jih pripravili na Statističnem uradu Republike Slovenije, kjer, kot je v oddaji Koda povedala Karmen Hren, namestnica generalne direktorice ugotavljajo, da so se v zadnjih desetih letih pocenila le oblačila in obutev, večji trend v padanju cen ugotavljajo tudi pri cenah avtomobilov, računalnikov, televizij in fotografske opreme. “Cene osnovnih potrošnih izdelkov pa so se povečevale. Predvsem povečevanje cen prehrambenih izdelkov je tisto, kar povečuje tudi inflacijo. Slovenija je tudi ena od tistih držav, ki ima višje cene telekomunikacijskih storitev, v primerjavi s povprečjem EU.”
Smo potrošniška družba
Pa se Slovenci zavedamo, kako kopni naša kupna moč? “Pozorni smo na te cene, zavedamo se, jih skušamo znižati. Imamo pa velik razpad na eni strani med tistimi, ki si res ne morejo veliko privoščiti in tistimi, ki si lahko marsikaj privoščijo. Žal pa vedno niti ne vemo, kdo so tisti, ki si ne morejo privoščiti niti osnovnih dobrin, saj tega pogosto ne povedo. Po drugi strani pa imamo tiste, ki si jih prav tako ne morejo privoščiti, pa vseeno nekaj kupijo. Kako? Sedem od desetih Slovencev ima zagotovo nekaj od tega: limit, kredit, leasing. Smo potrošniška družba,” je v oddaji KODA opozorila Ana Vezovišek, specialistka za financiranje in osebni proračun.
Kako porabijo denar tisti, ki imajo najmanj?
Po besedah Lidije Jerkič, predsednice Zveze svobodnih sindikatov Slovenije tisti, ki imajo najmanj večino svoje plače in prejemkov porabi za osnovne življenjske dobrine. “To je področje, kjer so se cene najbolj zvišale. V tem času se je zvišal tudi DDV, ki je prav pri teh dobrinah povzročil najšibkejšim dodaten izpad dohodkov. Tudi, ko govorimo o minimalni plači, ki je najbolj poznana, to pomeni le, da ljudje lahko jedo in spijo in nič več od tega. Zavedati se moramo tudi, da vsako rast plač poje rast cene.”
Pa poglejmo, kaj pravzaprav pomeni povprečna (ne minimalna!) plača. Ta je bila letos julija dobrih 1.071 evrov. Povprečna pokojnina je skoraj polovico nižja – 640 evrov.
Stroški za stanovanje močno presegajo mejo
Če želimo biti na varni strani, lahko posamezni stroški obsegajo le določen odstotek našega osebnega ali družinskega proračuna. “To področje je zelo nevarno, 30 % je namreč maksimum, ki ga lahko namenimo za bivanje. To vključuje tudi stanovanjski kredit. Lep primer pa je, ko greš na banko po kredit s plačo, ki jo imaš in ti dajo veliko več kot 30 % samo za kredit. Če temu obroku prišteješ še ostale stroške bivanja: elektrika, ogrevanje, internet, komunala, pa si že na polovici plače. Velikokrat pozivam ljudi, naj bodo rajši v najemu, kot da se prezadolžijo,” opozarja Ana Vezovišek.
Potem pa pride kriza, pride bolezen, pride nepričakovan dogodek v življenju in … ostanemo brez vsega. Ko smo ravno pri krizi, govori se tudi o tem, da prihaja nova – gospodarska kriza. Bo imela vpliv tudi na Slovence? “Težko je govoriti, kako bo vplivala, če bo prišla. Verjetno bo, a glede na to, da smo se z eno krizo že spopadli, se je prebivalstvo že nekaj naučilo iz tega,” dodaja presednica ZSSS.
Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v oddaji KODA, ki si jo ogledate TUKAJ.
»Nekateri ljudje kreditne kartice uporabljajo tudi za dostop do gotovine. Pri tem se ne ozirajo na to, da jih je dvig na bankomatu stal na primer 10 evrov, denar pa so potrebovali le zato, da so ga položili na transakcijski račun, s katerega jim bo banka odtegnila znesek dolga, ki so ga s pomočjo kartice pridelali v prejšnjem mesecu. Takšnih ljudi sploh ni malo!« na slabe prakse opozarja Ana Vezovišek.
Najbolj praznični mesec v letu poleg prijetnega druženja in veselega obdarovanja prinaša tudi skrbi. Kakšne? Kako bomo vse nakupili, obdarovali vse, ki jih želimo obdarovati in osrečili do zadnjega člana družine in prijatelja. Seveda smo takrat najbolj ranljivi in tudi najbolj pripravljeni na »super ponudbe«, ki so iz leta v leto modernejše.
»Včasih grem celo sama sebi na živce, ko se vidim, kako samo postopam po trgovini, gledam, raziskujem, porabim urico ali dve in na koncu ne kupim ničesar. Le kaj si misli prodajalka? Skoraj me je sram. Pred leti bi se vdala, danes pa suvereno odkorakam ven, brez vrečke. Zakaj? Ker točno vem, kaj si želim,« pravi Ana Vezovišek.
»Izkazalo se je, da mi spletno nakupovanje pri tem zelo pomaga. Drži pa, da vsega ne morem kupiti po internetu in takrat grem osebno po trgovinah.« Res pa je tudi, da zase ne kupi ničesar, dokler ne najde izdelka, ki ji resnično ustreza, tako cenovno, kot po videzu. Za konec nam zaupa še zanimivo prigodo.
A ravno pri nakupu nepremičnine čustva igrajo zelo močno vlogo. Ogledamo si več nepremičnin, dokler ne najdemo tiste prave – pravljične. Vidimo same dobre lastnosti, že vrisujemo opremo v tloris, ki nam ga je prodajalec poslal na vpogled, razum se nam zamegli in iščemo vse možne načine, da bi kar se da najhitreje prišli do te nepremičnine. O tem, da bi morda lahko še znižali ceno nepremičnine, pa čeprav morda celo za 10.000 evrov, ne razmišljamo. Bojimo se, da če bomo ‘pritiskali’ na prodajalca, jo bo takoj kupil nekdo drug (čeprav smo oglas gledali celo leto), zato drvimo na banko in izberemo tisto prvo, ki nam nudi največ kredita.
Pojdimo lepo po vrsti … Pri ceni nepremičnine bi se gotovo lahko še kaj izpogajali (navadno med 10 do 15 % vrednosti nepremičnine). Na banki prav tako. Navadno na banki izgubimo kar 10 % vrednosti posojila, saj si ne vzamemo dovolj časa in ne preverimo, kakšno financiranje bi bilo za nas najbolj ugodno. V primeru posojila v višini 100.000 evrov to pomeni še dodatnih 10.000 evrov.