“Katera je moja največja finančna napaka?” smo se pretekli teden spraševali zaposleni v našem podjetju. V podjetju, kjer vsakodnevno govorimo o investiranju, finančnih ciljih, donosih, finančnem miru in varnosti, upravljanju tveganj in optimizaciji stroškov. Pa vendar, ko smo med sodelavce vrgli to vprašanje, je v prostoru postalo malce neprijetno …
Nekateri so z zanimanjem pobrskali po spominu in svoje zgodbe delili brez zadržkov. Drugi so pogledali stran, se nasmehnili in rekli, da “nimajo časa za tole.” Nekdo je odkrito priznal: “Moje napake so bile prevelike, da bi jih upal deliti.”
To ni presenetljivo. O denarju se v družbi ne pogovarjamo zlahka. Pogosto so naše finance še večji tabu kot naše romance. Priznati, da smo ravnali narobe, da smo nasedli, preplačali, zamudili priložnost ali sledili slabemu nasvetu, pomeni razkriti svojo ranljivost. In s tem pošljemo odprto vabilo na oder svojemu notranjemu kritiku: “Kako sem bil lahko tako neumen/-a?”
A prav v tej iskrenosti se začne učenje.
POSTANITE FINANČNO INFORMIRANI
ostanite v stiku s priporočili našega investicijskega tima.
V tokratnem članku z vami delimo nekaj osebnih zgodb naše ekipe o impulzivnih nakupih, slabih investicijah, napačnih presojah in predvsem o tem, kaj smo se iz tega naučili. Razgalili smo se zato, da vam s svojimi zgodbami (a ne imeni) pokažemo, kako univerzalne so te napake. In kako lahko vsak med nami iz njih zraste.
Tišina govori svojo zgodbo
Ko odpremo temo finančnih napak, marsikdo raje ostane tiho. In je bilo to do neke mere pričakovati tudi v naši pisarni, čeprav je finančni jezik naš drugi jezik. Tak odziv ni neobičajen. Govori o tem, kako zelo zasebna in občutljiva tema so osebne finance. Denar nam ni samo sredstvo, ampak je neizbežno povezan z občutkom vrednosti: z uspehom ali neuspehom. In s strahom. S strahom, da bomo razkriti kot manj sposobni, manj pametni, manj vredni. Zato je lažje molčati.
A prav to, da o napakah molčimo, pogosto prispeva k temu, da jih ponavljamo. Ne delimo izkušenj. Ne učimo se drug od drugega. Tišina tako ne postane samo obrambni mehanizem, ampak tudi eden glavnih razlogov, da so finančne napake na eni strani (in finančne prevare na drugi strani) tako trdovratne. Če o denarju ne govorimo odprto (predvsem pa brez sramu) potem tudi orodij, znanja in podpore ne iščemo dovolj zgodaj.
Mogoče je to tudi eden ključnih razlogov, zakaj je finančna nepismenost še vedno tako prisotna. Ker ne govorimo. Ker ne vprašamo. Ker ne delimo. In ker se vsak na novo spotika ob iste kamenčke; čisto sam.
Zato smo se odločili to tišino prekiniti. In z vami deliti svoje finančne zmote in zablode. Če vam ne bodo koristile kot poduk, pa naj vam koristijo vsaj pri temu, da veste, da niste sami.
Začeti prepozno, varčevati premalo
Če bi lahko zavrteli čas nazaj, bi skoraj vsi izmed nas nekaj spremenili. Nekateri bi manj tvegali. Drugi bi bolj premislili. Ampak ena izmed najpogostejših lekcij, ki se je ponavljala med našimi zgodbami, je bila ta:
“Zakaj, za vraga, nisem začel/-a prej?”
Živina zgodba: dobra ideja, slabo vzdrževanje
“V bistvu to verjetno sploh ni bila napaka,” pravi Živa. “Začela sem varčevati za pokojnino, kar je bilo v osnovi pametno. Ampak … potem nisem več spremljala.”
Leta 2008 se je skupaj s kolegicami odločila, da bo začela vplačevati v produkt KD Pokojnina. Kolegica pravnica je dobro raziskala trg in skupina žensk se je strinjala: vsak mesec 100 evrov, za prihodnost. “Takrat smo bile vse prepričane, da delamo nekaj odgovornega.”
A leta so tekla, produkt je menjal lastnike, tržni pogoji so se spremenili … Živa pa ni ukrepala. “Ko sem po 15 letih pogledala stanje, sem bila v minusu. Zaradi visokih stroškov. Takrat sem si rekla: ‘Zakaj, za vraga, tega nisem preverila že prej?’”
Danes pove, da bi potrebovala to, kar zdaj ponujamo strankam: nekoga, ki spremlja, opozori in pomaga reagirati pravočasno: “Takrat to morda res ni bila slaba odločitev. Bila pa je napaka, da nisem spremljala, preverjala, vprašala. Potrebovala bi skrbništvo: točno to, kar zdaj ponujamo mi.”
Simon: mladost, ki ni izkoristila časa
Simon je danes odličen svetovalec. A pri 18 letih, ko je imel čas in potencial, se ni zavedal moči dolgoročnega varčevanja.
“Največji potencial ki ga imamo je ravno čas. V dovolj dolgem obdobju lahko tudi z bistveno nižjimi zneski dosežemo več zaradi obrestno obrestnega računa. 18 do 50 je svetlobna leta boljše kot 38 do 50.”
Poleg tega je nekoč sam sklenil naložbeno življenjsko zavarovanje Hibrid pri Zavarovalnici Maribor (Sava), za katerega danes pravi, da ga ni razumel in je bil predvsem plod slabega svetovanja in prevelikega zaupanja: “Nadrejeni so imeli od tega provizije, jaz pa sem imel stroške.”
Tretja misel, mimo katere ne more, ko pomisli na finančne napake, pa je seveda: Bitcoin. Ko mu je znanec pred desetletjem omenil “neki čuden kovanec”, ki je stal 30 evrov, je zamahnil z roko.
“Če bi jih takrat kupil, mi danes tega maila verjetno ne bi bilo treba pisat,” se pošali. A takoj doda: “Ampak to ni bila napaka. Pomembno je, da ne slediš vsaki novi stvari. Previdnost ima tudi svojo vrednost.”
Zala: varnost = izguba
“Jaz sem glede financ kar dosledna, in redno spremljam stroške ter odhodke/prihodke, tako da sem precej previdna in konzervativna.”
Kje se pri tako zglednem primeru ravnanja z denarjem potem sploh lahko zalomi? Takšen suveren odgovor o svojih finančnih navadah bi si želel podati marsikdo. Pa vendar … Tudi konzervativni varčevalci in premišljeni potrošniki niso imuni na finančne napake.
Ko je Zala s svojim delom in zelo discipliniranim odnosom do denarja privarčevala zajeten kupček denarja, je z njim naredila … Nič. “Moja največja finančna napaka je bila ta, da denarja nisem nekam investirala, temveč sem sredstva držala na bančnih računih, kjer so bile obresti zelo slabe.”
Zala danes skrbi za lastne finance z rednim varčevanjem in jasno strategijo. A tega ni naredila takoj. Čeprav je dobila nasvet prijatelja, zaposlenega v investicijski družbi, ki ji je že takrat rekel: “Če teh sredstev res ne potrebuješ, jih daj v ETF. Pozabi nanje za 10 let.” A Zala ni ukrepala. “Nisem se počutila dovolj samozavestno. Nisem imela znanja. In niti pravega ‘poguma’.”
Danes pravi, da je nauk preprost:
“En del prihodka daš na stran, dolgoročno, pametno in disciplinirano. Vse skupaj ni noben bav-bav.”
Nakupi, ki jih vodi “srce”
Impulzivni in čustveni nakupi imajo pogosto isto izhodišče: želja. Močna, skoraj telesna potreba, da zapolnimo praznino, nadgradimo občutek sebe, ali pa preprosto obtičimo v tistem znanem: “To si zaslužim.”
A prav ti nakupi so pogosto vir največjega obžalovanja. Takrat, ko entuziazem zbledi in ostanejo le še številke, paketi in … občutek praznine.
In potem pride realnost. Prah na neodprtih nalepkah. Serum, ki se spremeni v sluz. Športni kabriolet, zaradi katerega sta vsak dan na meniju pašta in pašteta.
koliko (finančnih) let
štejete?
Beti: 240 evrov za … nalepke
Beti je svojo črno luknjo prelepila z nalepkami. Dobesedno. “Moja najbolj zgrešena finančna poteza je bil nakup dekorativnih nalepk za planer v vrednosti 240 evrov. Amazon je postal moj osebni dobavitelj sreče.”
Ko se je navdušenje poleglo, je ostal kup neizkoriščenih barvitih listkov. In grenak priokus. “Po približno štirih mesecih se je moja strast do dekoriranja iz nekega neznanega razloga prelevila v ‘strast’ do gledanja kupčkov nalepk, ki se niso niti slučajno amortizirale.”
Kaj bi danes spremenila? “Preden bi začela brskati po spletu, bi si postavila budget +/- 5 eur (ta zagotovo ne bi znašal več kot 50 eur). Prav tako pa bi preverila ponudbo pri konkurenci, kjer bi verjetno enako količino podobnih nalepk dobila pod 100 eur (preverjeno pred 10 dnevi).”
Ampak to še ni vse. “Moj drugi okostnjak v omari diši po pregrešno dragem serumu za obraz. 332 evrov. Za 30 mililitrov.” Ker je bil tako drag, ga ni uporabljala. Čakal je na “posebne priložnosti”, ki nikoli niso prišle. Tudi če so prišle, niso bile tako grandiozne, da bi bile vredne 332 evrskega seruma. Ko je končno odprla stekleničko, jo je v njej namesto magičnega eliksirja pričakala sluz. “Da, dobro ste prebrali. Dišeča sluz, ki je zdaj bolj primerna za lepljenje papirja kot za glajenje gub.”
“Lekcija je bila bridka, a jasna kot kristal: dražje stvari je treba uporabljati takoj. Tudi na sivo, oktobrsko sredo.”
Tjaša: kabrio sanje, kisla realnost
Tjaša je svojo finančno lekcijo odpeljala naravnost iz avtohiše. “Moja najbolj bleščeča finančna napaka? Nakup športnega kabrioleta pri 26-ih,” pove Tjaša.
“Nakup športnega modrega kabrioleta pri 26-ih – Peugeot 307 CC. V moji glavi je kričal življenje na visoki nogi, v resnici pa je tiho šepetal odpiranje strehe samo dvakrat na leto.”
Kabrio je porabil ogromno goriva, njegova vrednost pa je padala hitreje kot motivacija po novoletnih zaobljubah.
“Sprva sem trmasto vztrajala: manj kot 16.000 evrov? Ne dam! Potem sem ga prodala za 11.500. Z nasmehom, ki je bolj spominjal na zobobol.”
Lekcija bridko naučena: “Avto ni investicija. Je poklon egu z zelo kratkim rokom trajanja.”
Vida in Nastja: kako najhitreje izprazniti denarnico
Vida je v srednji šoli zapravila praktično vso žepnino za oblačila. “Hitro sem ugotovila, da sem metala denar za stvari, ki jih nisem nosila več kot dvakrat.”
Nastja je imela podoben izziv. Samo da niso bila oblačila, ampak naročnine. “Nikoli nisem spremljala izdatkov. In dokler nisem vsega vnesla v aplikacijo, sploh nisem vedela, koliko gre vsak mesec za stvari, ki jih sploh ne uporabljam.”
Obe sta se danes naučili postavljati meje, spremljati porabo in si reči: “Mogoče pa tega res ne rabim.” Zdaj uporabljata aplikacije, spremljata stroške in si postavljata jasne limite za vsako kategorijo: “Zdaj imam budget za zabavo, kozmetiko, prosti čas, varčevanje …”
Peter: “Kipanje denarja skozi okno je bila moja domena.”
Peter ne ovinkari. V enem mailu navrže štiri primere:
- Prevelika hiša, kupljena na začetku zveze. Razhod in izguba 30–40 tisoč evrov.
- Vstop v solastništvo podjetja z napačno dinamiko. Minus 10 tisoč.
- Zaposlitev s “kreativnim” plačilnim sistemom, ki se je čez noč ustavil.
- Potrošniški kredit z visoko obrestno mero za ne-nujno željo. Minus 7 tisoč.
“Sem impulziven. In sem moral res konkretno nazaj držat sebe, da sem se tega odvadil.”
Danes ve, da mora vsak nakup prestati dve presoji: spanje čez noč in trezen pogovor sam s sabo. “Šolski sistem me ni naučil nič o denarju. Zato zdaj to popravljam.”
Napačen nasvet, napačna odločitev
Nekatere napake ne nastanejo zaradi impulza ali nevednosti. Nastanejo, ker smo zaupali. Ker je nekdo rekel, da je to dobra odločitev. Ker smo verjeli, da ima nekdo več znanja, več izkušenj ali pa vsaj dobre namene.
Včasih ta oseba nosi naziv “svetovalec”. Včasih je to partner. Včasih pa smo to mi sami, v prejšnji verziji sebe.
Potrebujete
finančni načrt?
ki jih pripravlja ekipa osebnih finančnih svetovalcev ter naš investicijski tim.
Katja: “Ni vsak nasvet nasveta vreden.”
Katja je skupaj z možem investirala v projekt, ki jima je bil priporočan s strani “strokovnjaka”. Vse je zvenelo lepo, dokler se ni izkazalo, da ni bilo tako. “Zaupala sva, nisva pa postavila pravih vprašanj. Bila sva prepričana, da če ti nekaj nekdo ‘pametnejši’ reče, potem že drži. Danes vem, da ni vsak nasvet nasveta vreden.”
Nauk? “Kritična presoja ni cinizem. Je samoobramba.”
Miran: iz profesionalca v popolnega začetnika
Miran je leta 2007 že nekaj let varčeval in imel 27.000 evrov prihrankov. Delal je kot svetovalec, a zase danes pravi: “S tistim znanjem se danes nikoli ne bi poimenoval za svetovalca.”
V tistih letih so bili v modi balkanski skladi. Delnice so rasle, ljudje so verjeli, da gre vse samo še gor. Banke so ponujale t. i. lombardne kredite: zastaviš premoženje, dobiš kredit, kupiš še več. In Miran je skočil noter.
Najprej je vložil polovico prihrankov. Ko je sklade “zamajalo”, je prišel t. i. margin call: moral je prodati še preostanek in dodati denar, da pokrije izgube. Potem je padlo še enkrat. In Miran je ostal brez vsega.
Spominja se trenutka, ko je prosil partnerko, da mu posodi denar za še en poskus: “Rekla je: Lahko ti dam, ampak potem sva midva zaključila.” Izbral je njo. In izgubo. In lekcijo.
Danes pravi: “Takrat sem prvič razumel, da nihče ne ve, kam bodo šli trgi. Nihče.”
Čeprav so te zgodbe boleče, imajo skupno nit: pretirano zaupanje in pomanjkanje vprašanj.
Vsi vpleteni so danes bolj previdni. Ne nujno bolj cinični, ampak bolj odgovorni do svojih odločitev.
Ker nič ni samoumevno, tudi če je povedano z lepimi grafikami, zvenečimi izrazi ali z zelo prepričljivim tonom. Suverenost ≠ strokovnost.
Ko napaka ni enkratno dejanje, ampak način življenja
Nekatere finančne napake se zgodijo enkrat: napačna naložba, impulziven nakup, slab nasvet. Te imajo začetek in konec. In potem so tu druge. Tiste, ki niso ena sama odločitev, ampak vzorec. Globoko zakoreninjen odnos do denarja, ki nas vodi že od otroštva.
Elina zgodba: denar kot nekaj, kar moraš dati stran
Ela ne govori o eni sami napaki. Govori o načinu, kako že vse življenje vidi denar in kako ta pogled vpliva na vse, kar z njim počne. “Moja največja finančna napaka je moj odnos do denarja. In ta odnos me spremlja že od malih nog.”
Sama sebe opiše kot nekoga, ki denar nevede vedno usmeri stran od sebe: “Vedno najdem ljudi, ki ga bolj potrebujejo kot jaz. Projekte, ki jih je treba rešiti. Stiske, ki me pokličejo.”
In to ni nekaj, kar bi se zgodilo enkrat. To je nekaj, kar se dogaja vedno.
“Zato sem danes v slabšem finančnem položaju, kot bi lahko bila. Čeprav sem delala, varčevala, pomagala.”
Pove, da so bile tudi klasične napake: vlaganje v gradnjo hiše z bivšim partnerjem brez pogodb ali računov. Varčevanje v napačnih skladih. “Nisem kupila bitcoina, ko sem čisto na začetku njegovega rojstva izvedela zanj v Kiberpipi, ko je o tem predaval (sedaj milijonar) kolega … Ah … ko bi, če bi …” Ampak vse to je le površinsko. Če bi se ta “če bi” dejansko uresničil, bi bila njegova usoda ista, kot je usoda vsakega evra, ki ga prisluži: “Dajem ga stran. Tistim, ki ga rabijo bolj od mene. In vedno ga kdo rabi bolj.”
“Na tem svetu je toliko stvari za izboljšat … In če jih lahko, jih moram.” Pa jih je res treba? Ela se zaveda, da je ta vzorec povezan z vrednotami. Z notranjim občutkom dolžnosti. In z željo, da bi naredila svet vsaj malo boljši. A hkrati tudi priznava: “Če sem sama finančno nestabilna, težko delujem dolgoročno. Težje pomagam. In vedno znova začnem iz nič.”
Zaključi z mislijo, ki ni pesimistična, ampak iskrena: “Ne vem, če to lahko spremenim. Mogoče ne. Ampak bi si želela, da bi se vsaj nehala počutiti krivo, ker sem taka.”
Zgodba, kot je Elina, ni redkost. Le redko jo slišimo povedano na glas. Ampak mnogi med nami se bodo prepoznali v tihem dajanju, v odpovedovanju lastni varnosti, v težavi reči “ne” tistim, ki prosijo.
Finančna pismenost ni le znanje o produktih, obrestih in skladih. Je tudi razumevanje sebe. Svojih vzorcev. In pogum, da se vprašamo: “Ali mi to res služi?”
Napaka ni konec, je začetek
Finančne napake so neizogiben del življenja. Vsi jih delamo. Nekatere nas stanejo nekaj evrov, druge več tisoč. Nekatere pozabimo, druge nas še desetletje kasneje stisnejo v želodcu. A vsaka od njih nekaj razkrije. O nas. O tem, komu verjamemo. Kaj nas vodi. Česa se bojimo. In kaj nam je res pomembno.
Zato moramo o njih govoriti.
Ne zato, da bi se primerjali, tekmovali v zneskih ali se tolkli po prsih. Ampak zato, ker v iskrenosti živijo uvidi. Ker z razkrivanjem svojih napak ne kažemo šibkosti, kažemo pogum. In ker s tem ustvarjamo prostor, kjer se je mogoče nekaj naučiti. In zrasti.
S tem člankom smo sodelavci stopili vsak nekaj korakov bližje drug drugemu. In sebi. Mogoče boste v kakšni zgodbi prepoznali tudi svojo. Mogoče vam bo kaj od tega prišlo prav v trenutku, ko bo treba sprejeti naslednjo odločitev. Mogoče pa vas bo samo opomnilo, da niste sami. Da nas je precej, s podobnimi okostnjaki, podobnimi krediti in podobnimi nalepkami, ki jih še vedno nismo porabili.
Če smo si nekaj vzeli iz te izkušnje, je to tole: “Največja napaka ni napačna odločitev. Največja napaka je prepričanje, da se o njej ne sme govoriti.” Kot smo dokazali s tem člankom, se da o finančnih polomijah ne le govoriti, ampak tudi pošteno nasmejati. (Samo dosti časa mora miniti 🙂
Kaj pa bi vi danes svetovali svojemu 18-letnemu jaz-u o denarju, da bi se kakšni izmed napak lahko izognil?