Zunaj se dan nagiba v pozno avgustovsko popoldne. Na verandi sedi moški v kratkih hlačah in majici s spominom na neko staro tekaško prireditev. V roki drži hladno pijačo in uživa … Avto je razpakiran, otroka nekje tiho ližeta sladoled, pes spi na kavču. Edina stvar, ki kali njegov mir, je pralni stroj v ozadju, ki neutrudno melje že tretji cikel perila.

V mislih podoživlja poletje: razgibano, pestro, polno skokov med lokacijami, a presenetljivo brez večjih zapletov. Dopust je minil gladko, vse se jim je letos poklopilo. Lokacije so bile prave, otroci zadovoljni, malice vedno pri roki, nastanitve prijetne. Vreme fenomenalno!
“Lepo smo tole izpeljali,” si misli. “Jutri grem res spočit v službo.”

Ko takole premleva preživeto poletje, se mu na terasi pridruži žena. Tiho sede poleg njega. Lasje še rahlo vlažni od tuširanja, majica razvlečena, pogled nekje med praznim in prezasičenim. Utrujena je. Vidno utrujena. On se ji nasmehne:  “Daj, sprosti se. Kaj noriš? Uživaj še ta večer. Boš vidla, kako bo jutri vse gladko steklo …”

Ona ga pogleda. Ne jezno. Ne užaljeno. Bolj kot nekdo, ki ne ve, ali naj se smeje ali joka. In potem počasi, skoraj nežno, začne: “Kdo bo pa poskrbel za to, da bo jutri gladko teklo? Kdo pa je že pred našim dopustom kupil vse zvezke in učbenike in manjkajoče šolske potrebščine in pripravil torbe za v šolo? Kdo je pred dopustom s sosedi usklajeval, kdo bo zalival rože in kdo pobral pošto. Organizirala sem, da bo vrt pospravljen in trava pokošena, tudi ko nas ne bo. Prala sem, likala, pakirala. Otroka sem tudi na dopustu vsak dan spomnila, da bereta, ker v branju šepata, in delala z njima naloge, ker imata pri matematiki primanjkljaj. Zdaj imam v mislih še seznam za jutri, da bomo imeli poln hladilnik, ko se jutri vrnemo domov. In čez noč moram oprati preostale cunje, da jih bom jutri lahko obesila preden grem v službo … A nadaljujem?”

Na verandi za hip zavlada tišina. Pralni stroj se oglasi z novo centrifugo. On pogleda v kozarec.
Pijača ni več hladna.