Ljudje se pogosto ne odločijo za varčevanje iz različnih vzrokov, eden od njih je tudi prepričanje, da bo varčevanje vplivalo na znesek za plačilo vrtca ali otroškega dodatka. Pa je temu res tako? Preverili smo pri Nataši Kozlevčar, osebni finančni svetovalki, ki pogosto sliši, da ljudje rajši ne varčujejo, da ne bi »padli« v višji razred za plačilo vrtca.

»V redkih primerih je to upravičeno, v večini pa gre le za izgovor. Če veš, kako center za socialno delo upošteva tvoje premoženje, potem veš, da tovrstno varčevanje redko vpliva na znesek otroškega dodatka ali plačilo vrtca,« pravi Nataša Kozlevčar.

Maksimalen mesečni dohodek, da ne ostanete brez dodatka

Vzemimo za primer Matevža in Mojco, ki imata dva šoloobvezna otroka. Njuni prihodki so majhni, oba skupaj imata 1.581,46 evra oziroma 395,37 evra na družinskega člana.

Matevž in Mojca sta v četrtem razredu lestvice, kar pomeni, da bosta prejela skupni otroški dodatek v višini 125,78 evra na mesec. »Na izračun vplivajo predvsem prejemki, plača in morebitna druga prejeta izplačila na podlagi delovnega razmerja,« pravi Nataša Kozlevčar.

V primeru Matevža in Mojce zgornja meja razreda pomeni 418,74 evra, pomnoženo s štirimi člani gospodinjstva je to skupaj 1.674,96 evra. »To je torej maksimalni mesečni dohodek, ki ga lahko Matevž in Mojca prejmeta, da bosta še prejela otroški dodatek v višini 125,78 evra. Če to mejo presežeta, se bosta uvrstila v višji razred v tabeli, kar pomeni, da bosta dobila nižji otroški dodatek,« še opozarja osebna finančna svetovalka.

Koliko lahko privarčujeta, da ne ostaneta brez dodatka?

Seveda pa se odpira tudi vprašanje premoženja in varčevanja. Višino premoženja, ki ga v osnovo za izračun otroškega dodatka upošteva center za socialno delo izračunamo tako, da od skupne zgornje meje dohodka odštejemo skupni mesečni dohodek gospodinjstva. Dobljeni rezultat pomnožimo z 12 in ga delimo 0,03 (povprečna obrestna mera = 3%).

»Danes, ko je obrestna mera za vezani depozit zelo nizka, celo pod 1 %, bi v izračunu lahko uporabili nižjo obrestno mero, a ker varčujemo na daljši rok, je bolje, da upoštevamo povprečje, včasih celo višjo obrestno mero, da smo na varni strani in lažje spimo. Saj veste, spanec je največ vreden. Dobljena vsota je višina premoženja, ki ga Mojca in Matevž lahko imata, da ohranita enak otroški dodatek.«

10 let varčevanja brez posledic

In kaj to konkretno pomeni v našem primeru? Da je njuno premoženje poleg mesečnega dohodka, brez, da bi vplivalo na višino otroškega dodatka, lahko v višini 37.400 evrov.

To praktično pomeni, da lahko par 10 let varčuje 200 evrov mesečno, ob 7-odstotni donosnosti in ne bosta presegla cenzusa. Otroci pa bodo medtem pridno odrasli … »Seveda gre za zelo poenostavljen izračun, ki pa je izredno dober približek. V vsakem primeru pa vam lahko zaupam, da obstajajo tudi rešitve, ki jih center za socialno delo ne upošteva, a ne sodijo v kombinacijo zaščite in varčevanja, ki so žal stroškovno zelo obremenjene,« še dodaja Nataša Kozlevčar.

Več o tem si lahko preberete tudi v knjigi Neodvisna ženska z bičem, ki je ugledala luč sveta pred nekaj meseci in kjer se nahaja tudi tabela z vsemi potrebnimi izračuni. Več o knjigi izveste TUKAJ.

Pogosto slišimo, da moramo živeti v okviru svojih zmožnosti, ne glede na vse želje in mamljive ponudbe, ki v naše življenje vstopajo iz okolice. Pomembno je, da ostanemo nad gladino. Kako ohraniti to pozicijo pa je v oddaji Cent na cent na radiu Ognjišče spregovorila Ana Vezovišek, specialistka za financiranje in osebni proračun.

»Sama pravim, da je celo bolje živeti pod svojimi zmožnostmi, pa vendar je zaradi obdobja v katerem živimo in današnje družbe, to izredno težko. Že pogled na naše otroke, ki jim želimo še več, kot bi jim lahko privoščili, nas hitro zanese, predvsem ko opazujemo, kaj imajo drugi. A ključno je, da ostajamo nad gladino,« pravi Ana Vezovišek.

Kaj pomeni biti nad gladino?

V prvi vrsti to pomeni, da se skušamo izogibati limitom, kreditnim karticam, predvsem tistim, ki nam omogočajo obročno odplačevanje in pa karticam trgovcem, ki nam omogočajo, da plačamo šele čez en mesec, opozarja specialistka za financiranje in osebni proračun. Sprva, ko to koristiš gre, kasneje, ko imaš dolgov in manjših obveznosti čez mesec vse več, pa je to izredno težko plačati.

»Zelo hitro lahko pride do tega, da ne zaslužimo toliko, kolikor moramo plačati. Nedolgo tega sem imela primer gospe, ki jo je težka situacija (bolezen soproga) pahnila v neprijeten položaj in je bila primorana uporabiti vse možne kartice, ki so obstajale. Imela jih je 8! Človek bi jo na prvi pogled začel obtoževati, ampak ne, saj je v tistem trenutku ravnala tako, kot je lahko, da bi se rešila. A na koncu je bilo obveznosti toliko, da četudi je dobila plačo, jih ni zmogla pokriti. Drugega kot to, da se vzamemo v roke, pogledamo kakšne so te obveznosti in si naredimo načrt, kako jih bomo odplačali, ni,« pravi Ana Vezovišek.

Kako se znebiti dolgov?

Če tega ne zmoremo sami, kar se zelo pogosto izkaže, poiščimo nekoga, ki nam bo uspel to odpraviti. »Težava je v tem, da ljudje živimo življenje drugih in ne svojega. Če ljudi vprašamo zakaj se tako ženejo, se hitro najdejo tisti, ki rečejo: točno vem, kaj si želim, kaj je dobro zame in kaj ne. Po drugi strani pa velika večina gleda na to, kako živijo drugi, pri čemer se res ne vpraša ali to oni zmorejo ali ne,« pravi Ana.

»Ključno je torej, da, če se še nismo nikoli zadolžili, že prej razmišljamo o tem, da bomo morda potrebovali kakšen denar za investicijo in si rajši ustvarimo rezervo,« razloži enostaven recept, katerega »skrivnost« je v varčevanju.

Česa se najprej znebiti? Za vse tiste, ki so danes v limitu je definitivno čas, da se ga znebijo. Zakaj prav limit? Ker je to najdražja oblika financiranja in je včasih bolje, da se vzame kredit, ki nam pomaga, da se limita za vedno znebimo.

Kako ostati nad gladino?

»Pomembno je, ko se odpravimo v trgovine, da nas stvari ne zavajajo in se vedno vprašamo ali nekaj res potrebujemo ali je le naša trenutna želja. Vedeti moramo, kaj si v resnici v življenju želimo in to je ključno,« dodaja Ana Vezovišek.

To pa je tudi edini način – da si postavimo prioritete in znamo reči ne. Tako bomo ostali nad gladino.

Običajno je pot lažja, če nam pri tem nekdo pomaga. Za začetek pa si lahko več o tem, kako ostati nad gladino, preberete tudi v uspešnici, ki je pomagala že mnogim Slovencem in Slovenkam. Na voljo je namreč le še nekaj izvodov knjige Na pomoč! Kako naj ravnam z denarjem?. Dobite jo TUKAJ.

Večkrat smo že poudarili, da so osebne finance eden najpogostejših razlogov za stres. Če naredimo korak dalje lahko hitro ugotovimo, ko obremenjujejo nas osebno, zagotovo obremenjujejo tudi naše odnose, predvsem partnerske. Želeli smo preveriti, kako pogosto se s tovrstnimi težavami v odnosih srečujejo strokovnjaki, ki skrbijo za izboljšanje medsebojnih odnosov, zato smo o tem povprašali terapevtko partnerske, individualne in družinske terapije Lidijo Bašič Jančar, ki vodi enoto Študijsko-raziskovalnega centra za družino. Ana Vezovišek, specialistka za financiranje in osebni proračun pa nam je zaupala kako se izogniti konfliktom, ki jih v odnosih povzroči denar.

Skupne finance predstavljajo zaupanje med dvema

»Če v odnosu ne vlada zaupanje, varnost in pripadnost, se težave lahko pokažejo na različnih nivojih: otroci, zdravje, delo, denar. Skratka, neka zunanja okoliščina nam pokaže, da v odnosu nekaj ni v redu in takrat je težko imeti skupne finance. Te nam govorijo o zaupanju med dvema, o jasnih in močnih skupnih ciljih, pa tudi o zmožnosti predati se in ne preko kontrole nadzirati drug drugega,« pravi Lidija Bašič Jančar in dodaja, da se težave na področju odnosa lahko pokažejo zelo hitro.

Med razlogi za nastanek težav so odločitve o tem, kdo bo kaj plačal že na začetku, ko skupaj preživljata le prosti čas. Kasneje v skupnem življenju pa skozi to, kako se plačujejo stroški, nakup stanovanja. »Težave na področju financ v odnosu vsekakor nakazujejo globlje vzroke. Težava ni konkretno v denarju, gre za nekaj več. Gre za osnovne človekove potrebe in strahove: kdo bo poskrbel zame oz. ali moram zase poskrbeti sam, komu pripadam ali sploh komu pripadati in se v celoti predati, zaupati le sebi ali ustvarjati zaupanje skupaj,« dodaja Lidija Bašič Jančar. Potreben je iskren pogovor in iskanje ključnih težav in bolečin pri vsakemu partnerju posebej.

Partnerja morata imeti skupne cilje

Pomembno pa je tudi, da imata skupne cilje. »Partnerja se morata v prvi vrsti najprej pogovoriti o tem kaj si v življenju želita. Kaj bi si želela privoščiti čez 5, 10, 15 let, kaj bi želela omogočiti svojim otrokom. Kakšen življenjski stil bi želela imeti, ko se bosta enkrat upokojila, kdaj bi želela prenehati delati za denar in kaj je tisto, kar ju resnično veseli in za kar bi bilo smotrno že danes varčevati,« pove Ana Vezovišek.

Ko vse to ugotovita, zapišeta cilje in jih časovno opredelita. Potem pa sledi osnova – vodenje proračuna, da ugotovita kako realni so cilji, kaj morata za dosego le-teh narediti, kaj si lahko privoščita in kaj ne. Z vodenjem proračuna začneta načrtovati svojo porabo in spremljati kje na poti do svojih ciljev sta.

»Pomembo je, da se partnerja vsaj enkrat mesečno na t.i. »budget meetingu« dogovorita kakšni so plani za mesec, ki je pred njima in ustrezno prednastavita kategorije porabe. Na ta način se vzpostavlja večje zaupanje, še bolj se povežeta in živita za skupne cilje,« dodaja specialistka za financiranje in osebni proračun.

Kaj pa, če nimata skupnih financ?

Super je, če so stvari lahko takšne, kot bi morale biti, skupne finance, skupni cilji, razumevanje. Včasih vendarle ne gre čisto tako, zato smo Ano Vezovišek povprašali, ali je morda obstaja situacija, ko ni priporočljivo, da imata partnerja skupne finance.

Kot pravi imata lahko vsak svoj račun in plačujeta svoje obveznosti, pa imata še vedno skupne finance, saj imata jasno določen skupen budget znotraj katerega razporedita porabo vsak po svojem računu. »Drugo pa je, če partnerja nimata določenega skupnega budgeta in vsak “svoja” sredstva porablja skladno z nekim dogovorom, za katerega ni nujno, da je realen in skladen s potrebami in pri čemer se predhodno ne posvetujeta. Pri slednjem gre predvsem za večje nakupe, ki lahko zajedajo v skupni proračun in zaradi katerega je lahko kateri izmed partnerjev v limitu, posega po kreditnih karticah itd. Ključno je torej, da si partnerja zaupata, da poznata finančno sliko in da vesta kakšni so njuni cilji. Na kakšen način pa s tem upravljata, pa je stvar dogovora.«

In, kot dodaja Ana Vezovišek, je pomembno, da svojih želja ali kasneje nakupov ne skrivamo pred partnerjem in da nimamo slabega občutka v kolikor nas kdaj kje zanese. O denarju se enostavno moramo pogovarjati, saj bomo le na ta način lahko skupaj poskrbeli za varno prihodnost.

V začetku tega tedna so banke in hranilnice zaznale novo obliko poskusa goljufije s kreditnimi karticami. ”Opaženi so bili primeri, ko neznana oseba (prevarant) pokliče stranko banke ali hranilnice in se predstavi kot zaposleni na oddelku za varnost pri VISA ali MasterCard kartični shemi,” so sporočili iz Združenja bank Slovenije.

Kako lahko ugotovimo, da nas kliče prevarant?

Ob telefonskem klicu že razpolaga z nekaterimi našimi osnovnimi podatki, kot sta ime, priimek, naslov in celo del podatkov o naši kreditni kartici. Obvestijo nas, da je bila naša kartica uporabljena za nakup in preverjajo, če je do tega dejansko prišlo. Vprašajo nas, če smo kupili blago v višini X evrov v Y trgovini z našo kartico in ker je naš odgovor v tem primeru ne, od nas zahteva, da zaupate številko na zadnji strani kreditne kartice (CVC oz. CVV številka), ki se uporablja izključno pri nakupih s kartico preko interneta. Ob tem nam pojasni, da potrebuje te podatke, da se prepriča, da kartica ni bila izgubljena ali ukradena.

Če bomo neznani osebi to številko ali katerikoli drugi podatek zaupali, se bo zloraba šele zgodila, saj bodo našo kartico lahko uporabili za plačilo preko interneta.

Kako zaščititi dostop do premoženja pred nepridipravi?

Združenje bank Slovenije opozarja vse imetnike plačilnih in kreditnih kartic, naj bodo posebej previdni pri tem, ko mu zaupajo podatke. ”Imetniki plačilnih in kreditnih kartic svojih podatkov o karticah nikoli nikomur ne posredujejo preko elektronske pošte oziroma po telefonu.”

Kako najbolje zaščititi svoje kartice oziroma dostop do le-teh pa smo povprašali tudi Ano Vezovišek: “Najbolj pomembno je, da nikoli na prvo žogo ne nasedamo klicem ali elektronskim sporočilom (kakršnim koli sporočilom povezanim z našimi financami) in da pridobimo vse potrebne podatke o klicatelju oz. pošiljatelju. Torej, kdo nas kliče, kdo nam piše, od kod nas kliče, kje dela … in mu povemo, da bomo poklicali nazaj takoj, ko preverimo stanje. Potem pokličemo na našo matično banko (nikakor ne na številko od koder smo prejeli klic!) in preverimo kaj je na tem. Pomembno si je zapomniti, da po telefonu nikoli in nikdar ne dajemo nobenih informacij o naših karticah ali drugem premoženju – nobene številke, nobenega datuma, ničesar.”

Še enkrat izpostavimo, kot pravijo za ZBS, da je pomembno dosledno upoštevanje Temeljnih pravil varne uporabe plačilnih kartic, saj se lahko s previdnim in odgovornim ravnanjem izognete prevaram.

Veste kaj je moratorij? Ali kaj so interkalarne obresti? Za vas smo pripravili nekaj osnovnih izrazov, da vas bančnik ne bo nikoli presenetil!

Poznavanje osnovnih bančnih izrazov vam bo gotovo prišlo prav. Morda, ko boste najemali kredit ali pa takrat, ko vas bo nekdo izmed vaših znancev prosil za obrazložitev. Preberite kateri so osnovni izrazi s katerimi se največkrat seznanimo v banki.

Amortizacijski načrt

Je načrt odplačevanja kredita, v katerem se za vsa prihodnja obdobja pripravi pregled zneskov anuitet, obresti, razdolžnin in ostankov dolga po posameznih plačilih.

Anuiteta

Je običajno mesečni znesek odplačila kredita, s katerimi se v enakih, vnaprej določenih zneskih izplačujejo glavnica in obresti.

Efektivna obrestna mera (EBM)

Je način prikazovanja obrestne mere, ki upošteva tudi vse stroške, ki so povezani z odobritvijo kredita. Sestavljena je iz fiksne ali variabilne o.m. + stroške odobritve + drugi stroški (vodenje TRR, zavarovanje, itd.).

Euribor

Je medbančna obrestna mera za depozite v evrih, ki se oblikuje na evropskem medbančnem deviznem trgu. Reprezentativne banke iz evro območja si po EURIBOR-u medsebojno ponujajo depozite (posojajo denar) za določeno ročnost odplačevanja kredita.

Interkalarne obresti

So obresti, ki se obračunajo za čas od začetka porabe kredita do začetka odplačevanja kredita in se ponavadi obračunajo po pogodbeni obrestni meri.

Libor

Je kratica za “London Interbank Offered Rate” – londonska medbančna obrestna mera, katera trenutno na slovenskem bančnem trgu ni dostopna.

Moratorij

Je odlog plačila zapadlih obveznosti.

Solidarni porok

Je fizična oseba, ki poleg kreditojemalca podpiše kreditno pogodbo in s tem jamči za poplačilo kredita.

Zavarovalna premija

Je cena zavarovanja, ki jo plača kreditojemalec ob najemu kredita. Pozor! S tem zavarovanjem ni krita obveznost do banke v primeru smrti kreditojemalca. S tem banka zavaruje svojo terjatev pri zavarovalnici in v primeru ne-odplačevanja kredita, le-to odstopi v izterjavo zavarovalnici.

Ana in Mitja Vezovišek sta v reviji Jana svetovala bralcem, kako se odločiti za varčevanje, oplemeniti premoženje in pravilno upravljati z denarjem. Ker želimo, da čim več ljudi prebere praktične in neprecenljive nasvete, smo se odločili, da jih objavimo tudi na naši spletni strani.

Na kaj moramo paziti, ko najemamo posojilo?

Na marsikaj, še zlasti ko gre za stanovanjska posojila. Narediti moramo načrt financiranja, v katerem ugotovimo, koliko si dejansko lahko privoščimo, in tega nam ne pokaže kreditna sposobnost (čeprav večina bank izhaja ravno iz tega). Predvideti moramo možne scenarije – spremembo EURIBOR (če najamemo posojilo z variabilno obrestno mero), upad prihodkov, izgubo zaposlitve, delovne sposobnosti …

Pomena priprave se premalo zavedamo, in zato je toliko žalostnih zgodb, ko ljudje ne zmorejo več plačevati obveznosti. Osnovno pravilo pri najemanju stanovanjskega posojila pa je: dajajmo vsaj šest mesecev predviden znesek mesečne obveznosti na stran, da bomo občutili, kaj nas čaka naslednjih 15, 20 ali celo morda še več let. In ko bomo enkrat vedeli, kolikšen obrok si lahko privoščimo, se začne lov za iskanjem najboljšega ponudnika.

Na kaj moramo paziti, ko gremo v minus oziroma ko nam povečajo limit?

Da ga bomo morali vrniti, ne glede na to, v kako težkem položaju se bomo morda znašli. Na to namreč marsikdo kar malce pozabi in krivi banke. Limit je daleč najdražja oblika financiranja, ki se ga tudi najtežje znebimo. Preprosto si mislimo, da nam pripada, da ga bomo imeli večno … v resnici pa gre za metanje denarja skozi okno. V povprečju je skupna obrestna mera med 12 in 15 odstotki na leto (odvisno od višine limita), saj vključuje odobritev limita, zavarovanje limita in obrestno mero za dovoljeno negativno stanje.

Kje nas najpogosteje ‘nategujejo’, ko gre za finance?

Uh, na večini področij, pri čemer se o nekaterih bolj govori in o drugih manj. Na prvem mestu bi omenila sklepanje zavarovanj, kjer gre pogosto za izkoriščanje ranljivosti in nevednosti ljudi ter dajanje praznih obljub. Na drugo mesto bi umestila banke (seveda ne vseh, pa vendar), kjer bi lahko rekli, da gre že bolj za prikrito ‘nategovanje’, saj mora posameznik na primer ugodno obrestno mero ali na splošno za to, da sploh dobi limit ali posojilo, skleniti bodisi naložbeno zavarovanje, varčevanje, vzeti kreditno kartico, imeti poseben račun in podobno.

Sledijo različne ponzijeve sheme, ki ponujajo ‘enkratne’ finančne produkte, pri čemer računajo predvsem na naivnost in pohlep posameznikov in kjer na koncu posameznik ostane brez vsega. In še bi lahko nadaljevali … recimo na področju nepremičnin, zasebnih posojil. Bolj ko smo izobraženi, manj bomo nasedali prevaram in sprejemali napačne odločitve.

Kako lahko nehamo živeti od plače do plače?

V Ameriki so pred časom delali raziskavo, v kateri so ugotovili, da kar 76 odstotkov ljudi živi od plače do plače. Če bi to raziskavo delali v Sloveniji, bi bil ta odstotek najbrž še višji. Zakaj je tako težko pretrgati ta krog? Ker smo vajeni porabiti vse in še več.

V resnici pa bi bilo naše življenje lahko veliko bolj preprosto, če bi si prvega v mesecu na račun nakazali toliko, kolikor dejansko potrebujemo, in potem denar, ki ga dobimo s plačo, preusmerili na drug, na primer varčevalni račun. Prvega v naslednjem mesecu si nato ponovno nakažemo, kolikor potrebujemo, z varčevalnega računa. Tako začnemo bolj racionalno ravnati z denarjem, vemo, koliko ga lahko namenimo za posamezno kategorijo izdatkov (na primer hrano, otroke, stanovanje …) in ne živimo prek svojih zmožnosti. Poleg tega se nam ne zgodi več, da bi morali recimo zavarovanje avtomobila plačati na obroke.

Pred dnevi je DZ sprejel sklep na temo odpis dolgov. Država, podjetja in občine se bodo o tem, koliko dolga bodo odpisale posamezniku, lahko odločile same. Država ima na voljo 1.000.000 evrov za odpis dolgov. Imate tudi vi kakšen dolg in bi želeli, da vam ga država odpiše?

Žal vas moram razočarati … Malo verjetno je, da bo vaš dolg odpisan.

Ne morem mimo tega, da ne bi komentirala “rešitve”, ki jo je pred dnevi sprejel DZ. Kar nekaj časa že spremljam vse to dogajanje in predloge in vsakokrat globoko vdihnem in si rečem: “Ana, ne obremenjuj se s tem. Oni že vedo kaj delajo, imajo izkušnje, natančno vedo kdo je pomoči potreben in s tem dejanjem jim bodo življenje res olajšali”. In potem mine nekaj dni in spet me zadane kot strela z jasnega.

V enem izmed časnikov zasledim naslednje: “Država, podjetja in občine se bodo o tem, koliko dolga bodo odpisale posamezniku, lahko odločile same. Država ima na voljo 1.000.000 evrov za odpis dolgov. Izbranim posameznikom bodo odpisali dolg, ki je moral nastati pred letom 2014 (poudarek – pred letom 2014)….” in potem raje zaprem časopis in neham brati. Kaj mislite zakaj?

Nikakor se ne morem sprijazniti s tem, da se država loteva tega na tako preprost način in da po tem častnem sklepu misli, da se bo število ljudi, ki živijo pod pragom revščine naenkrat zmanjšalo. Ali pa da si bodo ljudje s tem odpisom bistveno olajšali življenje. Po mojem mnenju gre le za začasno gašenje požara, ki bo čez noč izbruhnil še močnejši.

“Bodi pošten, trdo delaj, bori se za preživetje, redno plačuj svoje obveznosti in bolj kot se boš boril, manj ti bo odpuščeno, večje davke boš plačeval in bolj boš kaznovan.”

Ob spremljanju vsega tega dogajanja sem se takoj začela spraševati:

1. Kdo bo odločal o tem kdo je upravičen do odpisa dolga?

Predstavljajte si, da pošljete svoje vlogo. Na drugi strani jo bo sprejel nekdo, ki je v istem dnevu prejel najmanj tristo vlog. Ta oseba bo sedaj na podlagi kriterijev, ki so jih odločili in jih lahko najdete tudi na spletni strani http://www.paketpomoci.si/, odločila ali vas da na kupček odobreno ali pa zavrnjeno. Ob tem se mi takoj porodi novo vprašanje: Kaj se bo zgodilo v primeru, da bo več oseb izpolnjevalo te kriterije, “nagrada” pa se bo lahko podelila le še enemu izmed njih? Na podlagi česa se bo potem podelila? Prijateljstva, klica, navodila nadrejenega ali česa drugega? Prav z veseljem bi si ogledala nekaj posameznih primerov dodeljevanja pomoči, da bi videla kako se bodo tega dejansko lotili in kako bodo na podlagi vlog in kriterijev, za katere pravijo, da so strogi in preverljivi, lahko ocenili kdo je upravičen do pomoči. Osebno menim, da bo to na žalost premalo.

2. So kriteriji za odobritev pomoči res pravi?

Kaj je res dohodkovni razred ali pa prejemanje pomoči pravo merilo? Vse prevečkrat smo priča nepravični delitvi pomoči in čas je, da s tem prenehamo. Tisti, ki najbolj potrebujejo pomoč navadno zanjo sploh ne prosijo, ker jim je pretežko in jih je sram. Na žalost, pa se vse pogosteje po pomoč obračajo tisti, ki na podlagi resničnih podatkov do le-te sploh nebi bili upravičeni. Poslušam zaposlene v šolah, vrtcih, organizacijah, ki dodeljujejo pomoč in zaposlene v drugih zavodih, kako so ogorčeni nad tem, da se po pomoč in subvencijo obračajo ljudje, ki imajo v resnici več kot dovolj denarja. In to se navzven celo dobro vidi! Prav nič jih ni sram! Nasprotno, z vsemi štirimi se borijo za svoj delež češ, to mi pripada, sem državljan Republike Slovenije in vzel bom tisto kar lahko – tako kot drugi to počnejo.
Zatorej menim, da bi se morali tega drugače lotiti in postaviti drugačne kriterije, da bodo na koncu pomoč dobili tisti, ki jo res potrebujejo. V našem podjetju jim pri tem z veseljem pomagamo.

3. Kaj nam želi vlada s tem sporočiti?

Namesto, da bi bili odzivi ljudi pozitivni (kar je verjetno tudi bil osnovni namen), smo sedaj lahko priča slabi volji in naslednjem sporočilu: “Bodi pošten, trdo delaj, bori se za preživetje, redno plačuj svoje obveznosti in bolj kot se boš boril, manj ti bo odpuščeno, večje davke boš plačeval in bolj boš kaznovan.”
Ni prav, da se sedaj vsi tisti, ki ne izpolnjujejo teh kriterijev počutijo tako. Kaj oni ne potrebujejo pomoči? Seveda jo in tudi tukaj obstajajo rešitve, samo potrebno se je angažirati in začeti delati na temu. Že to, da bi ljudi izobraževali, jih učili ravnanja z denarjem in jim pokazali pot kako zaslužiti več bi bilo zelo veliko. Največ pravzaprav.

4. Zakaj vlada ne razmišlja dolgoročno in raje poskrbi za zmanjšanje števila brezposelnosti?

Si predstavljate koliko ljudi bi lahko zaposlili s temi sredstvi in kakšne obveznosti bi lahko ti ljudje potem poravnali s svojimi plačami? Prepričana sem, da ne le za 50 evrov. Nahranili bi lahko kar nekaj malih ustec in jih tudi peljali na morje. S takšno potezo bi olajšali življenje celim družinam in ne le posameznikom. Gledati je potrebno širše in dolgoročno, v kolikor želimo zmanjšati število ljudi, ki želijo pod pragom revščine. Že mlade je potrebno pravilno usmeriti in jim pokazati pravo pot. To, da jih učimo kako jim bo država odpustila dolg, če se bodo znašli v finančni stiski gotovo ni dobra popotnica. Bolje bi bilo, da jim pokažemo pot, kjer se jim ne bo potrebno zadolževati. Potrebno jih je motivirati za delo, učenje in nenazadnje življenje.

In za konec …

Potrebno bo začeti in razmišljati drugače! Ljudi je potrebno naučiti loviti ribe, da bodo imeli hrane dovolj za celo življenje. Ne pa, da jim enkrat prinesemo eno ribico, da potešimo lakoto tisti trenutek in potem izginemo!

Začnimo delati na preventivi, naučimo ljudi osnove ravnanja z denarjem, pomagajmo jim poiskati delo in jim pokažimo kako lahko povečajo svoje prihodke. Prepričana sem da bi bilo za začetek dovolj že to, da bi vsak prebral knjigo z naslovom Na pomoč! Kako naj ravnam z denarjem? Pa ne zato, ker sem jo jaz napisala! Pokukajte v knjigo v kolikor še niste in videli boste zakaj tako mislim.