Zunaj se dan nagiba v pozno avgustovsko popoldne. Na verandi sedi moški v kratkih hlačah in majici s spominom na neko staro tekaško prireditev. V roki drži hladno pijačo in uživa … Avto je razpakiran, otroka nekje tiho ližeta sladoled, pes spi na kavču. Edina stvar, ki kali njegov mir, je pralni stroj v ozadju, ki neutrudno melje že tretji cikel perila.
V mislih podoživlja poletje: razgibano, pestro, polno skokov med lokacijami, a presenetljivo brez večjih zapletov. Dopust je minil gladko, vse se jim je letos poklopilo. Lokacije so bile prave, otroci zadovoljni, malice vedno pri roki, nastanitve prijetne. Vreme fenomenalno!
“Lepo smo tole izpeljali,” si misli. “Jutri grem res spočit v službo.”
Ko takole premleva preživeto poletje, se mu na terasi pridruži žena. Tiho sede poleg njega. Lasje še rahlo vlažni od tuširanja, majica razvlečena, pogled nekje med praznim in prezasičenim. Utrujena je. Vidno utrujena. On se ji nasmehne: “Daj, sprosti se. Kaj noriš? Uživaj še ta večer. Boš vidla, kako bo jutri vse gladko steklo …”
Ona ga pogleda. Ne jezno. Ne užaljeno. Bolj kot nekdo, ki ne ve, ali naj se smeje ali joka. In potem počasi, skoraj nežno, začne: “Kdo bo pa poskrbel za to, da bo jutri gladko teklo? Kdo pa je že pred našim dopustom kupil vse zvezke in učbenike in manjkajoče šolske potrebščine in pripravil torbe za v šolo? Kdo je pred dopustom s sosedi usklajeval, kdo bo zalival rože in kdo pobral pošto. Organizirala sem, da bo vrt pospravljen in trava pokošena, tudi ko nas ne bo. Prala sem, likala, pakirala. Otroka sem tudi na dopustu vsak dan spomnila, da bereta, ker v branju šepata, in delala z njima naloge, ker imata pri matematiki primanjkljaj. Zdaj imam v mislih še seznam za jutri, da bomo imeli poln hladilnik, ko se jutri vrnemo domov. In čez noč moram oprati preostale cunje, da jih bom jutri lahko obesila preden grem v službo … A nadaljujem?”
Na verandi za hip zavlada tišina. Pralni stroj se oglasi z novo centrifugo. On pogleda v kozarec.
Pijača ni več hladna.
Nihče ne opazi, da nekdo v tihem, ninja slogu vsak dan vodi kot projekt. Ne s piščalko in tablo, ampak z mentalnim seznamom v glavi, ki ga nihče drug ne vidi. Misli, zato da nam ni treba.
To je čar nevidnega dela. Ko je res dobro opravljeno, se zdi … nepotrebno.
Kaj sploh je nevidno delo?
Nevidno delo ni magija. Čeprav se pogosto zdi, kot da so stvari kar same od sebe urejene. Gre za opravila, ki se zgodijo v ozadju, tiho in brez fanfar, a brez njih se vsakdan zelo hitro sesuje kot kupček kart.
To je vse tisto, kar ni plačano, ni merjeno v urah in ni nikoli eksplicitno naročeno, a je vseeno pričakovano. Hrana se “sama” znajde v hladilniku, darila “nekako” pridejo pravočasno do slavljencev, oblačila se znajdejo zložena v omari, voščilnice so vedno pravočasno odposlane, otroci imajo “čudežno” vse pripravljeno za prvi šolski dan, družinski dopust pa poteka gladko kot nemška avtocesta.
Pojem nevidnega dela je v 80-ih letih prva skovala ameriška sociologinja Arlene Kaplan Daniels. Opisala ga je kot delo, ki ostane spregledano, ker ga ne spremlja plačilo, pogodba ali uradna vloga, a je ključno za delovanje družine, skupnosti ali celo delovnega okolja.
Nevidno delo pomeni, da nekdo stalno drži v glavi tisoč malih projektov, seznamov, rokov, odgovornosti in vse to koordinira.
Zaradi svoje tihe narave je to delo pogosto spregledano. Ker ni drame, ni kaosa, ni “problema”, ni videti, da je kdo sploh moral kaj storiti. In ravno to je ironija: čim bolj je nevidno delo učinkovito, tem manj se ga opazi.
Ampak to še ne pomeni, da ga ni. In da ga nekdo ne opravlja. Ponavadi tisti, ki nimajo časa svojega doprinosa promovirati, da bi s tem tiste, ki koristijo sadove tega dela, opominjali na svojo vrednost in nesamoumevnost svojega prispevka.
Nevidno delo je povsod. Samo videti ga je treba.
Nevidno delo ni omejeno le na gospodinjstva in družinsko dinamiko. Nevidno delo obstaja tudi v službah, v skupnostih, celo v prijateljstvih. Povsod tam, kjer nekdo stalno skrbi, da sistem teče, brez da bi za to prejel priznanje, uradno vlogo ali vsaj “hvala”.
Nevidno delo ni vezano zgolj na individualnega izvajalca, temveč tudi na izvajanje na kolektivni ravni. Pojavi se povsod tam, kjer so učinki tako učinkoviti, da jih prenehamo zaznavati. In pogosto pozabimo, da se ne zgodijo sami od sebe.
Cepiva so eden najboljših primerov. Ker cepimo, nekaterih bolezni ni več. Ni otroške paralize, ni ošpic, ni davice; ne zato, ker so “izginile”, ampak ker jih aktivno zadržujemo stran. Ampak ker teh bolezni več ne vidimo, se hitro vprašamo, zakaj sploh še cepimo.
POSTANITE FINANČNO INFORMIRANI
ostanite v stiku s priporočili našega investicijskega tima.
Enako je z varnostnimi ukrepi. Nihče ne pomisli na gasilce, dokler ne zagori. Nihče ne razmišlja o čistoči vode, dokler ni okužbe. Nihče ne razmišlja o sistemih za upravljanje prometa, dokler ni zastojev. Če se nič hudega ne zgodi, je to pogosto zato, ker nekdo ali nekaj ves čas skrbi, da se to ne zgodi. A v vseh teh primerih imamo državne službe, ki skrbijo, da te dejavnosti redno vzdržujemo, tudi ko ni krize. Na ogromno področjih pa temu ni tako …
Tudi v odnosih je tako. Zdravi odnosi ne vzdržujejo sami sebe. Čustvena podpora, skrb, opazovanje podtonov, usklajevanje … vse to je delo, ki ne potrebuje nujno velikega konflikta, da bi imelo vrednost. A ko tega dela ni več, se razpoke hitro pokažejo. Vedno je v družbi nekdo, ki daje pobude, vabi, kliče, organizira srečanja. Ki “samo” pokliče, ko zazna, da se nekdo umika. Ki si zapomni rojstne dneve, ki gre po zdravila in jih dostavi na dom.
To so ljudje in institucije, ki tkejo mreže. A jih nihče ne vidi, ker gledamo samo, kako lepo lahko po njih hodimo.
Če je nekaj nevidno, še ne pomeni, da je nepotrebno. Pomeni samo, da dobro deluje. In prav zato zahteva našo pozornost, skrb in zavedanje.
Nevidno delo tudi v finančnem življenju?
Enako kot v gospodinjstvu, zdravstvu ali skupnosti, tudi v financah obstaja delo, ki ga pogosto ne opazimo, dokler ga nekdo ne opravlja več.
Ko pričnemo sodelovati z osebnim finančnim svetovalcem, se veliko spremeni. Naše finance dobijo strukturo. Cilji postanejo jasni. Vzpostavimo sistem. Naredimo načrt. Prevzamemo nadzor. Čeprav smo pred tem dolgo hodili peš, smo kar naenkrat na konju in veselo jezdimo v svoj sončni zahod.
Takrat pri svojih strankah opazimo, da dobijo občutek, da nas ne potrebujejo več. Ker stvari začnejo teči, dobijo občutek, da tečejo kar same od sebe. Portfelj se redno usklajuje. Naložbe se prilagajajo trgom. Stroški se optimizirajo. Davčne posledice se vnaprej predvidijo. Komunikacija z bankami, zavarovalnicami, državo je urejena …
In ker ni več panike, ker ni več nepričakovanih stroškov, ker ni več občutka kaosa … se hitro zazdi, da to ladjo zlahka zmoremo pluti sami. Da svetovalca ne potrebujemo več. Navsezadnje: saj se ne dogaja nič posebnega.
A prav v tem tiči paradoks: nič posebnega se ne dogaja zato, ker nekdo stalno dela v ozadju, da se to ne zgodi.
Osebni finančni svetovalec ni tam zato, da vsak teden izumi nekaj novega. Je tam zato, da nam ni treba. Da imamo zaledje. Sistem. Strateško varnost. Tako kot cepiva preprečujejo bolezni, dober svetovalec preprečuje napake, neumnosti in posledice nepremišljenih odločitev.
“Cenimo le tisto, kar izgubimo.”
Res je, včasih lahko šele ob odsotnosti nečesa začnemo zares ceniti, kaj nam je pomenilo. Ko sistem odpove. Ko se zatakne. Ko nenadoma ni več tako preprosto. Ko nas zadane realnost, ki jo je prej nekdo tiho in skrbno filtriral stran od nas.
A to ni nujen razplet. Lahko se tudi zavestno ustavimo in pogledamo, kaj vse gladko deluje, ker nekdo za nas opravlja nevidno delo. Ostanemo lahko budni za spoznanje, da smo obkroženi s sistemom podpore, ki deluje. In ki ga morda ne zaznamo, ker deluje tako dobro.
Ne prenehamo s cepljenjem, da bi ugotovil, zakaj so cepljenja koristna.
Ne odkorakamo iz razmerja, da bi končno opazili, kdo je zgradil naše skupno gnezdo.
Ne prekinemo sodelovanja s strokovnjaki, ki nam pomagajo vzdrževati finančni mir, samo zato ker je trenutno mir.
Če nekaj funkcionira, še ne pomeni, da ne zahteva dela. In če se določeno delo ne vidi, še ne pomeni, da je nepomembno. Ravno nasprotno: tisto, kar drži sistem pokonci, je pogosto nevidno.
Vprašajmo se torej: ali je naš občutek miru posledica lastnega napora … ali tihe podpore, ki jo morda jemljemo za samoumevno? In kar je ključno: ali smo pripravljeni tvegati izgubo te podpore samo zato, da bi preverili njeno vrednost?
»Nič ni bolj nevidno kot tisto, kar deluje brezhibno.«
– Richard Farson
Nevidno delo ostaja nevidno le, dokler mu ne namenimo pozornosti. Ne preizkušajmo njegove vrednosti z izgubo. Prepoznajmo jo v prisotnosti. In jo ohranimo.
Prijavite se na posvet
Zakaj bi se soočali s finančnimi dilemami sami? Zaupajte našim strokovnjakom in skupaj bomo dosegli najboljše rezultate. Prijavite se na posvet pri svojem osebnem finančnem svetovalcu zdaj!