Tako, kot imamo pravila povsod v življenju, obstajajo tudi pravila pri investiranju. Nekateri se kakršnihkoli pravil sicer izogibajo, a pravila investiranja niso napisana zaradi pravil, temveč ker je z upoštevanjem teh verjetnost doseganja donosov bistveno višja, kot sicer.
Prvo pravilo: Izogibamo se naložbam, ki jih ne razumemo
Če torej ne razumemo principa delovanja vzajemnih skladov se o tem, pred investicijo poučimo. To nam bo vzelo nekaj dni ali pa posvet ali dva pri neodvisnem osebnem finančnem svetovalcu. Najbolj enostaven način je, da obiščemo kakšno izobraževalno delavnico in to kombiniramo s prebiranjem strokovne literature na to temo.
Značilnosti bolj kompleksnih naložbenih produktov žal ne moremo osvojiti v nekaj dneh. Ker je za to potreben študij in praksa, se tovrstnih naložb izogibajmo, če pri investiranju nimamo opore v obliki izkušenih strokovnjakov. S tem ne mislimo na prvega svetovalca, ki nam prekriža pot, temveč na osebo (še bolje ekipo), ki ima dokazljive reference ter s katero podpišemo mandatno pogodbo o strokovni podpori. Ta naj vsebuje tudi stavek “osebni finančni svetovalec se zavezuje stranki svetovati pošteno in etično, s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.”
Drugo pravilo: Večji kot je pričakovan donos, bolj tvegana je naložba
Izogibajmo se naložbam, ki obljubljajo previsoke donose. Donose, ki presegajo 12 % letno, je, za povprečnega vlagatelja, na dolgi rok nemogoče ustvarjati. Če nam kdo obljublja več kot 1 % mesečno ali 12 % letno se raje obrnimo stran. Drži, da se svet razvija in da se občasno pojavijo izjemne priložnosti za visoke donose ob sprejemljivem tveganju. Takšne priložnosti se npr. pojavijo po obdobjih depresije, nezaupanja in črnogledih napovedi, ki nimajo opore v dejanskih podatkih ali pa v primeru razvojnega preboja, odkritja nove tehnologije, kot je bil npr. parni stroj, internet ali kot je danes “verjetno” blokchain.
Tretje pravilo: Razpršimo premoženja med različne naložbe in različne upravljavce
Vzemimo za primer, da se odločimo svoje prihranke investirati v vzajemne sklade. Pri tem je smiselno sredstva razpršiti tako med delniške kot obvezniške sklade, na razvite kot tudi razvijajoče se trge in tudi med več upravljavcev. A to še ni dovolj. V našem naložbenem portfelju je prostor še za kakšne druge finančne produkte, ne samo vzajemne sklade. Katere produkte bomo izbrali, je odvisno predvsem od naše finančne pismenosti, ponudbe in višine sredstev, ki jih imamo na voljo. Le z izbiro različnih naložbenih razredov, kot tudi različnih, nam primernih, finančnih produktov bomo dosegli pravo razpršitev premoženja.
Kot omenjeno pa smo pri tem omejeni z višino sredstev za investicijo, ki jih imamo na voljo. Če je ta prenizka potem prava razpršitev, žal ni mogoča. Velja si zapomniti, da več sredstev, kot imamo na voljo, bolj učinkovito jih lahko razpršimo in bolj specifični finančni produkti so nam na voljo. S 1.000 evri npr. ne moremo investirati v sklade zasebnega kapitala (private equity), lahko pa v vzajemne sklade. Nakup posameznih delnic ali indeksnih skladov prav tako ni smiseln, če nimamo na voljo vsaj 20.000 evrov. Z nižjim zneskom namreč težko dosežemo želeno razpršitev, hkrati pa plačujemo transakcijske stroške, ki presegajo vstopne pri vzajemnih skladih ter stroške vodenja in davke (npr. na dividende), ki se hitro približajo tistim pri vzajemnih skladih.
Četrto in peto pravilo sta zelo pomembni, za vas pa sem jih razkril v brezplačni e-knjigi ABC investiranja, ki si jo lahko prenesete TUKAJ.
V e-knjigi si poleg pravil med drugim lahko preberete tudi:
- ali si lahko privoščimo, da ne investiramo,
- kaj je najmočnejša sila v finančnem vesolju,
- ali zdaj res ni čas za investiranje,
- katere so tradicionale in katere alternativne naložbe,
- kakšen je pravi investicijski miks …
… in še marsikaj.
Knjigo si prenesete >>TUKAJ
Mitja Vezovišek, wealth manager