Če bi vas vprašali, koliko denarja menite, da Slovenci hranimo na banki, bi bilo vaše prvo ugibanje verjetno daleč od resnice. Naša mini raziskava je pokazala, da večina ljudi zmedeno zavrti z očmi in ugiba znesek nekje med 20 in 200 milijoni evrov. Toda presenetljiva resnica je, da Slovenci na banki hranimo več kot 26 milijard evrov. Da, prav ste prebrali – milijard, ne milijonov!
Če bi ta denar pretvorili v stotake in iz njih zgradili stolp, bi desetkrat presegli višino Triglava. Kljub skromnim obrestnim meram (beri: kljub temu, da nam denar na banki ne doprinese ničesar), Slovenci ostajamo zvesti varčevanju na banki. Naša zvestoba bankam tako močno presega našo zvestobo v zakonu.
Koliko denarja torej leži na slovenskih bankah?
Preveč. In vsako leto še več.
Kljub vašemu odkritemu začudenju nad goro denarja, ki se nabira na banki, vas bomo zlahka spravili še enkrat v zadrego: “Kje pa vi hranite svoj denar? Kam se pa vam steka plača? Kje imate pa vi večino svojih prihrankov?“
In hitro boste ugotovili, da ste sami del dobrodušne ekipe prostovoljcev, ki bankam pomaga graditi denarne nebotičnike.
"Šparali bomo na banki, pa tudi če nas to stane zadnjega centa."
V primerjavi z Evropo ali preostalim svetom, smo svojstven fenomen. Drugje v evroobmočju veliko več vlagajo v življenjska in pokojninska zavarovanja ter v delnice in investicijske sklade. Mi pa iz leta v leto še bolj polnimo že tako nabite žepe slovenskih bank. Ne glede na to, da nas finančne avtoritete že malodane moledujejo, da sredstva prerazporedimo in preudarneje vlagamo, smo Slovenci neomajni: “Šparali bomo na banki, pa tudi če nas to stane zadnjega centa.”
Trn v peti je bolje kot denar v žepu
V tokratnem prispevku si ne nadejamo izruti te globoke zakoreninjenosti. Kdor je že kdaj poskusil izvleči hren iz zemlje s čajno žličko, ve, da nekateri podvigi preprosto niso vredni truda. Vendar nas je še vedno zanimalo – zakaj je temu tako? Čemu smo Slovenci tako trmasto konzervativni?
Smo pametni, sposobni, in globalno prepoznani po številnih intelektualnih in drugih dosežkih. Smo narod znanstvenikov, uspešnih podjetnikov in prodornih inovatorjev … Kje se torej zatakne, ko razmišljamo, kako bomo ravnali s svojim denarjem?
Dedna nezaupljivost
Zgodovinsko gledano smo narod, ki ima raje svoje korenine globoko zasajene v domači zemlji, še posebej, ko gre za hrambo našega težko prisluženega denarja. Kot pijanec plota se držimo domačega vrta in ostajamo skeptični do sosedove trave, čeprav mu je ne prenehamo zavidati.
Cenimo svojo zgodovino, kulturo in običaje, ki nezavedno usmerjajo tudi naše finančne odločitve. Počasi in previdno se sicer odpiramo novim priložnostim, vendar le, če ne ogrožajo naše tradicionalne varnosti. Skepticizem do tujih bank tako ni nič drugega kot odsev naše naravne previdnosti in ljubezni do domačega (pa četudi ni Slovenca, ki ne preklinja čez banke).
Banka ni edina možnost. Obstajajo alternative!
Strah je naša narodna noša
Naša nezaupljivost je torej že skoraj stereotip naše kulturne dediščine v katero smo vzgojeni in v kateri živimo. Varen odnos, ki smo ga (ali pa ga nismo) izkusili v preteklosti pogojuje to, ali bomo odprti (ali zaprti) do novega, tujega in neznanega. In kot namiguje naša tradicionalno konzervativna drža, je v našem DNK očitno bolj zapisana slaba izkušnja pred sosedovim koscem, pa naj ima na obrazu še tako širok nasmeh.
V svetu, kjer se zdi, da je denar vse bolj virtualen in oddaljen, nam je domača banka varen pristan, kjer mu vladajo znani obrazci in prijazni obrazi. Tako mnogi Slovenci raje izberemo domače finančne institucije, ki nam nudijo občutek znanega in varnega. Ko se gre za naš denar, je franšiza “Hitri & drzni” za nas srhljiva grozljivka.
Ko se gre za naš denar, je franšiza "Hitri & drzni" za nas srhljiva grozljivka.
Od kmečkih uporov do bančne ponižnosti
Naš odnos do tujega in neznanega sega globoko v slovensko zgodovinsko tkivo. Geografske, politične in zgodovinske silnice so skozi stoletja izklesale našo nacionalno zavest, ki jo je zaznamovala tudi naša finančna skrbnost. Skoraj pol tisočletja nazaj je prizor kmečkih uporov, čeprav neuspešnih, postal del slovenske narodne identitete. In tako kot so naši predniki nezaupljivo gledali tuje plemiče, tudi mi danes zadržujemo dih, ko tuja banka poskuša zapeljati naše trdo prislužene prihranke.
Strah pred neznanim nas tako drži v zavetju domačih bank, obenem pa nas drži nazaj, ko gre za pridobivanje finančnega znanja in sprejemanje preudarnih odločitev. Naša preteklost ni le zgodba o odporu in uporu, temveč tudi o finančni previdnosti, ki se zrcali v našem bančnem (in investicijskem) nezaupanju.
Zgodovinski revolucionarji, od Trubarja do Vodnika, so utirali pot slovenske kulturne in narodne zavesti. S povečanjem izobrazbe se je naša narodna zavest okrepila, a vzporedno se je okrepilo tudi naše finančno nezaupanje.
Izjemna slovenska psihologa, A. Trstenjak in J. Musek, sta veliko proučevala slovensko identiteto. Tolikokrat smo bili zatrti in pri svojih uporih neuspešni, da smo postali bolj premišljeni, zadržani, hladni in previdni v svojih odločitvah, obenem pa disciplinirani in delovno usmerjeni.
“Kako naj zaupam nekomu, ki je izdal mojega (pra)deda?”
Težko. Medgeneracijski prenos te nezaupljivosti je močan in razbijanje tega vzorca pomeni veliko več kot zgolj soočanje s preteklostjo. Pomeni odločitev, da vzamemo stvari v svoje roke in prekinemo cikel, ki se ponavlja že od 16. stoletja. Ljudje smo bitja odnosov in se počutimo varne v okoljih, ki so nam znana ter ob ljudeh, ki so nam podobni.
Tujec, tuj jezik ali tuja banka v nas vzbujajo nelagodje in strah, ki nas odvrača od novih izkušenj. Prebijanje tega zidu strahu in nezaupanja je prvi korak k odpiranju novih vrat, ne le v svetu bančništva, ampak tudi v širšem spektru naših življenj.
Toda, če želimo stopiti korak naprej, moramo prekiniti ta večstoletni cikel nezaupanja.
Čas je, da ponovno ovrednotimo, kaj pomeni “tuje” in “domače” v našem finančnem svetu in morda, prav morda, najdemo nove poti zaupanja in rasti.
V svetu, kjer se denar in finance vedno bolj virtualizirata, je morda čas, da pretehtamo svoje strahove in sprejmemo nove možnosti, ki nam jih ponuja globalizirano finančno okolje.
Kaj kaže praksa?
V svoji dnevni praksi opažamo, da je starejšim težje stopiti na pot raziskovanja nečesa novega, prav tako so manj pripravljeni pridobivati nove izkušnje. Dejstvo je, da se veliko lažje in hitreje gibljejo v znanem svetu, četudi vedo, da ta ni najbolj udoben ali dobičkonosen za njih. Vse slabosti tega sveta namreč že poznajo in si zato rečejo: “Ah, vem, da denar na banki izgublja vrednost, a se mi ne zdi tako hudo, kot bi bilo, če bi denar vložil kam drugam. Poleg tega sem tukaj že 30 let in vse poznam. Kadarkoli pridem na banko, je nekdo tam.”
Res je, vedno je nekdo tam, in ta oseba vas zelo dobro pozna. Preveč dobro. Tako točno ve, kateri gumb pritisniti, da bo melodija igrala v njegovo korist, ne v vašo.
Iskanje finančnega ravnotežja – med strahom in špekalucijami
Mi Slovenci smo res poseben narod. Na eni strani smo zelo konzervativni, boječi, potrpežljivi in vodljivi, kar se odraža v tem, da smo sicer seznanjeni z vsemi drugimi možnostmi, ki obstajajo in bi nam prinesle več za naše prihranke. Na drugi strani pa smo sila uporni, divji in špekulativni, ko želimo čez noč doseči tisto, kar je večini nedosegljivo – finančno svobodo.
Iskanje ravnotežja med tema dvema ekstremoma predstavlja zlato sredino. In ta zlata sredina je ključna, če želimo doseči najboljšo dolgoročno donosnost ob sprejemljivem tveganju.