Pred dnevi je DZ sprejel sklep na temo odpis dolgov. Država, podjetja in občine se bodo o tem, koliko dolga bodo odpisale posamezniku, lahko odločile same. Država ima na voljo 1.000.000 evrov za odpis dolgov. Imate tudi vi kakšen dolg in bi želeli, da vam ga država odpiše?

Žal vas moram razočarati … Malo verjetno je, da bo vaš dolg odpisan. 

Ne morem mimo tega, da ne bi komentirala “rešitve”, ki jo je pred dnevi sprejel DZ. Kar nekaj časa že spremljam vse to dogajanje in predloge in vsakokrat globoko vdihnem in si rečem: “Ana, ne obremenjuj se s tem. Oni že vedo kaj delajo, imajo izkušnje, natančno vedo kdo je pomoči potreben in s tem dejanjem jim bodo življenje res olajšali”. In potem mine nekaj dni in spet me zadane kot strela z jasnega.

V enem izmed časnikov zasledim naslednje: “Država, podjetja in občine se bodo o tem, koliko dolga bodo odpisale posamezniku, lahko odločile same. Država ima na voljo 1.000.000 evrov za odpis dolgov. Izbranim posameznikom bodo odpisali dolg, ki je moral nastati pred letom 2014 (poudarek – pred letom 2014)….” in potem raje zaprem časopis in neham brati. Kaj mislite zakaj?

Nikakor se ne morem sprijazniti s tem, da se država loteva tega na tako preprost način in da po tem častnem sklepu misli, da se bo število ljudi, ki živijo pod pragom revščine naenkrat zmanjšalo. Ali pa da si bodo ljudje s tem odpisom bistveno olajšali življenje. Po mojem mnenju gre le za začasno gašenje požara, ki bo čez noč izbruhnil še močnejši.

“Bodi pošten, trdo delaj, bori se za preživetje, redno plačuj svoje obveznosti in bolj kot se boš boril, manj ti bo odpuščeno, večje davke boš plačeval in bolj boš kaznovan.”

Ob spremljanju vsega tega dogajanja sem se takoj začela spraševati:

1. Kdo bo odločal o tem kdo je upravičen do odpisa dolga?

Predstavljajte si, da pošljete svoje vlogo. Na drugi strani jo bo sprejel nekdo, ki je v istem dnevu prejel najmanj tristo vlog. Ta oseba bo sedaj na podlagi kriterijev, ki so jih odločili in jih lahko najdete tudi na spletni strani http://www.paketpomoci.si/, odločila ali vas da na kupček odobreno ali pa zavrnjeno. Ob tem se mi takoj porodi novo vprašanje: Kaj se bo zgodilo v primeru, da bo več oseb izpolnjevalo te kriterije, “nagrada” pa se bo lahko podelila le še enemu izmed njih? Na podlagi česa se bo potem podelila? Prijateljstva, klica, navodila nadrejenega ali česa drugega? Prav z veseljem bi si ogledala nekaj posameznih primerov dodeljevanja pomoči, da bi videla kako se bodo tega dejansko lotili in kako bodo na podlagi vlog in kriterijev, za katere pravijo, da so strogi in preverljivi, lahko ocenili kdo je upravičen do pomoči. Osebno menim, da bo to na žalost premalo.

2. So kriteriji za odobritev pomoči res pravi?

Kaj je res dohodkovni razred ali pa prejemanje pomoči pravo merilo? Vse prevečkrat smo priča nepravični delitvi pomoči in čas je, da s tem prenehamo. Tisti, ki najbolj potrebujejo pomoč navadno zanjo sploh ne prosijo, ker jim je pretežko in jih je sram. Na žalost, pa se vse pogosteje po pomoč obračajo tisti, ki na podlagi resničnih podatkov do le-te sploh nebi bili upravičeni. Poslušam zaposlene v šolah, vrtcih, organizacijah, ki dodeljujejo pomoč in zaposlene v drugih zavodih, kako so ogorčeni nad tem, da se po pomoč in subvencijo obračajo ljudje, ki imajo v resnici več kot dovolj denarja. In to se navzven celo dobro vidi! Prav nič jih ni sram! Nasprotno, z vsemi štirimi se borijo za svoj delež češ, to mi pripada, sem državljan Republike Slovenije in vzel bom tisto kar lahko – tako kot drugi to počnejo.
Zatorej menim, da bi se morali tega drugače lotiti in postaviti drugačne kriterije, da bodo na koncu pomoč dobili tisti, ki jo res potrebujejo. V našem podjetju jim pri tem z veseljem pomagamo.

3. Kaj nam želi vlada s tem sporočiti?

Namesto, da bi bili odzivi ljudi pozitivni (kar je verjetno tudi bil osnovni namen), smo sedaj lahko priča slabi volji in naslednjem sporočilu: “Bodi pošten, trdo delaj, bori se za preživetje, redno plačuj svoje obveznosti in bolj kot se boš boril, manj ti bo odpuščeno, večje davke boš plačeval in bolj boš kaznovan.”
Ni prav, da se sedaj vsi tisti, ki ne izpolnjujejo teh kriterijev počutijo tako. Kaj oni ne potrebujejo pomoči? Seveda jo in tudi tukaj obstajajo rešitve, samo potrebno se je angažirati in začeti delati na temu. Že to, da bi ljudi izobraževali, jih učili ravnanja z denarjem in jim pokazali pot kako zaslužiti več bi bilo zelo veliko. Največ pravzaprav.

4. Zakaj vlada ne razmišlja dolgoročno in raje poskrbi za zmanjšanje števila brezposelnosti?

Si predstavljate koliko ljudi bi lahko zaposlili s temi sredstvi in kakšne obveznosti bi lahko ti ljudje potem poravnali s svojimi plačami? Prepričana sem, da ne le za 50 evrov. Nahranili bi lahko kar nekaj malih ustec in jih tudi peljali na morje. S takšno potezo bi olajšali življenje celim družinam in ne le posameznikom. Gledati je potrebno širše in dolgoročno, v kolikor želimo zmanjšati število ljudi, ki želijo pod pragom revščine. Že mlade je potrebno pravilno usmeriti in jim pokazati pravo pot. To, da jih učimo kako jim bo država odpustila dolg, če se bodo znašli v finančni stiski gotovo ni dobra popotnica. Bolje bi bilo, da jim pokažemo pot, kjer se jim ne bo potrebno zadolževati. Potrebno jih je motivirati za delo, učenje in nenazadnje življenje.

In za konec …

Potrebno bo začeti in razmišljati drugače! Ljudi je potrebno naučiti loviti ribe, da bodo imeli hrane dovolj za celo življenje. Ne pa, da jim enkrat prinesemo eno ribico, da potešimo lakoto tisti trenutek in potem izginemo!

Začnimo delati na preventivi, naučimo ljudi osnove ravnanja z denarjem, pomagajmo jim poiskati delo in jim pokažimo kako lahko povečajo svoje prihodke. Prepričana sem da bi bilo za začetek dovolj že to, da bi vsak prebral knjigo z naslovom Na pomoč! Kako naj ravnam z denarjem? Pa ne zato, ker sem jo jaz napisala! Pokukajte v knjigo v kolikor še niste in videli boste zakaj tako mislim.