Pred mesecem dni je k meni prišel gospod, ki je leta in leta pridno varčeval. Pred kratkim se je upokojil in se odločil, da si želi svoje osebne finance pregledati od nog do glave. Imel je namreč občutek, da ni vse tako, kot si je predstavljal.

Prinesel je vse police zavarovanj in varčevanj in po pregledu sem ugotovila, da:

1. za izbrane rešitve plačuje mnogo previsoke stroške,
2. je neprestano sklepal produkte za 15, 20 ali 25 let in jih predčasno prekinjal,
3. da je s 1.3.2016 pri starosti 62 let pričel z novim varčevanjem za 25 let.

Spodaj si lahko pogledate njegovo stanje zavarovanj in varčevanj:

Ko svetovanje pripelje do napačnih odločitev

Na vprašanje, zakaj je prekinil police, mi je zaupal, da mu je bilo tako svetovano. Pa je bil ta nasvet res najboljši?

Morda. Pri naložbenih življenjskih zavarovanjih je namreč vedno potrebno pogledati dvoje: koliko me rešitev stane in koliko lahko potencialno privarčujem > potencialno donosnost.

Vrsta stroškov je pri naložbenih življenjskih zavarovanjih zares raznolika. Govorimo o sklepalnih stroških, vstopnih stroških, stroških upravljanja zavarovalnice, stroških vodenja računa, stroških rizika zavarovanja, stroških upravljanja družbe za upravljanje, stroških izstopa in stroških sprememb.

Sklepalni stroški običajno pripadajo tistemu, ki polico sklepa in so sorazmerno visoki glede na ostale stroške. Običajno se zaračunajo v prvih treh letih od sklenitve.

Kaj to pomeni za naš primer?

Gospod je varčeval v eni rešitvi 100 € na mesec 20 let. Stroški sklepanja so 6% na vsoto neto premij. To pomeni, da so stroški sklepanja 1.440 €.

Izračun:

V 20-tih letih bo vplačal 100 € * 12 mesecev * 20 let = 24.000 €

Stroški sklepanja = 24.000 € * 0,06 (6%) = 1.440 €.

V primeru odkupa po 10-tih letih ali kapitalizacije je gospod plačal preveč sklepalnih stroškov, saj jih je plačal za 20 let in ne za 10. Če bi sklenil polico za 10 let, bi plačal 720 € manj sklepalnih stroškov. Zato ni vseeno za koliko let sklepaš tovrsten produkt!

In kje so še ostali stroški? Stroški zavarovanja, stroški računa, upravljavski stroški, stroški odkupa, stroški sprememb.

Pa recimo, da je bilo morda resnično bolje prekiniti polico po 10-tih letih, ker vplačevati v napačen produkt še naslednjih 10 let in metati v jamo brez dna resnično ni smotrno.

A zakaj sem potem jezna?

Ker je z 12. 3. 2016 sklenil novo varčevanje za 25 let. Sem vam že omenila, da je stranka stara 62 let? Pogovarjala sta se o desetih letih, a mu je sklenil polico za 25 let in mu rekel, da lahko brez težav prekine po 10-tih letih. Zdaj razumete zakaj sem jezna!?

Nasvet tedna: Upoštevajte naslednja finančna načela!

V izogib tovrstnim zgodbam, sem za vas pripravila 3 načela, ki vam lahko pomagajo, da ne zaidete v podobno situacijo.

Preverite višino stroška in potencialno donosnost 

Preden karkoli podpisujete, vprašajte koliko vas bo rešitev stala: strošek svetovalca (prijatelja, kolega, znanca, ki mi je rešitev predlagal), upravljanja, zavarovanja, računa, …

Zavedati se morate, da ni nič brezplačno. V Sloveniji so redkokateri pripravljeni plačati za finančno svetovanje, a vedno bolj postajamo dovzetni tudi za to, saj ugotavljamo, da je brezplačen nasvet pogosto optimalen za tistega, ki rešitev sklepa in ne za stranko.

Ročnost varčevanja

Vaš cilj je na primer oddaljen 20 let. Logično bi bilo, da izberete rešitev za 20 let, a ni nujno. Izberete lahko rešitev za 5 ali 10 let (v kolikor gre za zavarovalne produkte, kjer po 10-tih letih ni več varčevanja) in se sproti odločate o novih rešitvah ali o nadaljevanju obstoječih.

Namreč, trg se spreminja in s tem tudi rešitve. Pogosto tudi na bolje. Po npr. 10-tih letih boste naredili revizijo in se takrat odločili kako naprej. Ali veste kaj bo čez 30 let? Zakaj bi potem sklepali rešitev za 30 let? To ne pomeni, da ne boste varčevali vseh 30 let, a boste morda varčevali v različnih rešitvah.

Fleksibilnost

Izbirajte rešitve, ki jih lahko po potrebi spremenite brez večjih stroškov. Vsekakor se je potrebno zavedati, da so varčevanja namenska (npr. za pokojnino, avto, dopust,…) in da sredstva za pokojnino ne potrošimo za novo sedežno garnituro. In če ste tak varčevalec, da to razumete, potem ni razloga, da bi varčevali v »zaklenjenih« produktih, ki vam običajno ne omogočajo sprememb brez dodatnih stroškov. In ti stroški so vse prej kot nizki.

Tisti, ki še ne veste, sama nisem privrženec naložbenih življenjskih zavarovanj. Zakaj? Ker ponavadi skrivajo višino stroškov in ne dosegajo obljubljenih donosnosti. Posledično sem le redkokdaj videla rešitev, ki je prinesla dostojen donos. Nasprotno, običajno je bil donos celo negativen. Kje je še inflacija, ki je bila samo v zadnjih 10 letih 25 odstotna. To pomeni, da je stranka, ki je danes prejela toliko sredstev, kot jih je vplačal, dejansko izgubila 25%, saj za to vrednost danes lahko kupi 25% manj.

Prejšnji teden mi je eden od kolegov rekel, da so naložbena življenjska zavarovanja najboljši možni način varčevanja, da pa imajo dve ključni napaki: da strankam ni pravilno pojasnjeno tveganje in pa, da pogosto ne veš, koliko te rešitev stane. S tem se celo strinjam. V kolikor bi bil strošek optimalen in v kolikor bi se stranka zavedala tveganja, v katerega vstopa, v tem primeru bi bila to za mesečna varčevanja vsekakor ena boljših rešitev. A žal temu najpogosteje ni tako.

Nataša Kozlevčar, osebna finančna svetovalka