Kamorkoli pogledamo, se pogovarjamo, povsod slišimo, kako se hrana draži, kako bo jeseni še huje, kako bomo morali zategniti pas, če bomo hoteli preživeti.

Bomo res morali jesti manj kakovostno ali se bomo morali čemu odpovedati? Bo nakup mesa ali olivnega olja res postal luksuz?

Najnovejši podatki kažejo, da je letna inflacija, ki označuje rast ravni cen življenjskih potrebščin, že 11-odstotna, medtem ko smo lani beležili 4,9-odstotno inflacijo, še leto prej pa komaj 1,1-odstotno. In trenutno letna inflacija še narašča. Samo za primerjavo – letna stopnja inflacije v državah članicah EU je 9,6-odstotna. Najmanj so se cene dvignile na Malti (tam je inflacija 6,1-odstotna), največje podražitve pa imajo v Estoniji s kar 22-ostotno inflacijo (vir: SURS).

Po podatkih SURS-a so se življenjske potrebščine torej v enem letu podražile za 11 %. Največ so k letni inflaciji prispevale podražitve naftnih derivatov, takoj zatem pa višje cene hrane (za 13,5 %).

Očitno smo slovenski potrošniki tudi vse bolj pesimistični glede finančnega stanja v gospodinjstvu, tako je vsaj pokazala SURS-ova raziskava. Kazalnik, kjer gospodinjstva napovedujejo pričakovanja svojega finančnega stanja v prihodnjih 12 mesecih, je dosegel najnižjo raven po aprilu 2020.

Koliko porabimo za hrano?

 Polovico izdatkov za življenjske potrebščine namenimo za transport, hrano in brezalkoholne pijače ter stanovanje.

Kot kaže zadnja raziskava SURS-a za leto 2018, smo za vse izdatke gospodinjstva v Sloveniji porabila povprečno 21.360 EUR. Od tega smo za nakupe življenjskih potrebščin porabili 19.560 EUR ali 1.630 EUR na mesec. Največji del teh sredstev smo porabili za transport (4.184 EUR ali 21,4 %), sledili so izdatki za hrano in brezalkoholne pijače (2.817 EUR ali 14,4 %). Kar pomeni, da kar precejšen delež našega proračuna pustimo v trgovinah s hrano, zato moramo nakupe dobro načrtovati.

vezovišek in partnerji nakupovanje

Pametni triki za pametne nakupe

 Da, morali bomo nakupovati pametneje, bolj premišljeno. Če bomo nakupe bolje načrtovali in se nanje pripravili, se nam ne bo treba odpovedati najljubši hrani.

Za vas smo pripravili pametne trike, ki jih lahko uporabimo pri nakupih, da podražitve ne bodo preveč vplivale na naš proračun.

Ker, če smo čisto iskreni, smo že večkrat dokazali, da ima prav kategorija prehrane največ rezerve. Imamo prav?

In zakaj je temu tako? Ker v trgovini kupujemo glede na to ali smo lačni/nismo lačni, smo dobre/manj dobre volje, smo sami/z otroki … To vse kaj hitro poveča račun za 20, 30 % ali več … Ja, kdo bi si mislil.

No, pa začnimo s čisto enostavnimi triki ali kar prvimi koraki, ki jih morate še danes vpeljati med svoje življenjske navade, da boste plačevali manj:

  1. Vedno z listkom v trgovino

Ta recept je res zimzelen in je recept naših prababic, babic. Seznam je seveda lahko tudi digitalen, a kaj, ko ga pozabimo napisati, ga enostavno nismo vajeni, imamo vse v glavi (no, tako mislimo), gremo v trgovino takrat, ko gremo mimo nje, nam kaj zmanjka … In tako kupimo hitro preveč, nepotrebno, »kaj če bomo potrebovali«, »to bi bilo zanimivo poskusiti« in tako naprej.

In tako lahko kmalu ugotovimo, zakaj gre v trgovini ne samo za velike prihranke denarja (teh je na letnem nivoju kaj hitro tisoč evrov in več), gre tudi za velike prihranke časa.

Nakupovalni seznam naj vsebuje stvari, ki jih potrebujete za pripravo zdravih obrokov, kosil, prigrizkov. Naredite si tedenski jedilnik, da boste res kupili to, kar boste potrebovali.

  1. V trgovino največ 1x tedensko

Nekaterim uspe celo manj pogosto. In še takrat pripravljeni – s seznamom. Boste videli, kako mirni in zadovoljni boste, saj kot prvo ne boste zapravili toliko kot ste bili do danes vajeni in kot drugo, boste videli, da se imate lahko pod nadzorom.

  1. Ceneje ne pomeni tudi manj kakovostno

Zveza potrošnikov Slovenije na svoji strani večkrat objavlja primerjalne teste različnih prehrambnih izdelkov. Kupijo različne proizvajalce enega izdelka, od najcenejšega, do najdražjega. Ugotoviti namreč želijo, kateri izdelek je najboljši po sestavi in kako na sestavine vpliva cena. Izdelke nesejo v laboratorij, pregledajo njihovo senzorično vrednost, hranilno vrednost in druge sestavine izdelka. In že večkrat se je na vrh seznam najboljših izdelkov uvrstil tudi recimo najcenejši. Med zadnjimi takšnimi primeri sta bila mocarela in pa navadni jogurt. Velikokrat so se za dobro izbiro izkazale tudi trgovske znamke. Če boste sledili tem izdelkov, ne boste jedli popolnoma nič slabše, velikokrat so hranilne vrednosti še boljše, pa še prihranili boste.

  1. Kupovanje s kuponi za popuste

Za nekoga hobi in način preživljanja prostega časa, za druge nuja – zbiranje in izrezovanje kuponov, čakanje na dan s posebnimi popusti za upokojence, za družine … Pa se to res splača?

Če imate veliko časa, da recimo uživate v zasluženem pokoju, potem ni nič narobe, da nekoliko dlje časa namenite pregledovanju ponudb, primerjavi cen, in da se potem tudi vozite od trgovine do trgovine in kupite najcenejši izdelek (najbolje je seveda, da to počnete s kolesom – hkrati se gibljete in še prihranite).

Če pa ste zaposleni in imate še otroke, vam verjetno za kaj takega zmanjka časa in energije. Velja pa, da se družine vedno odpravijo po večjih nakupih ob koncu tedna. Takrat poglejte, kateri prodajalci ponujajo popuste na celotni nakup. Če načrtujete nakup kakšnega dražjega izdelka, sledite kuponu za 25-odstotni popust na izdelek. 25 % popust na določen izdelek lahko uporabite pri večjih količinah mleka (ko imajo 12 litrov zapakiranih skupaj in zavednih pod en izdelek), enako velja za belo olje ali večje količine mesa – če na primer kupite meso v vrednosti 30 evrov in uporabite kupon za 25 % popust, je ta znesek kar naenkrat 22,5 evrov. Precej bolje, mar ne? (Ampak ta kupon uporabite samo za tisto, kar ste imeli na seznamu.)


  1. Na telefonu vklopite kalkulator in sproti računajte

Če boste sproti računali, medtem ko boste zlagali izdelke v košarico,  vam bo to pomagalo ostati v okviru proračuna. Če boste dodajali nepotrebne stvari v košaro (ki so običajno nezdravi prigrizki), vas bo vmesni znesek zelo presenetil. Hitro boste takšne izdelke vrnili nazaj.

  1. Spoznajte cene svojih izdelkov

Spremljajte cene izdelkov, ki jih vedno kupujete, zapišite si jih in jih preko letakov ali spletne ponudbe spremljajte po različnih trgovcih in ugotovite, kdaj je vaš izdelek kje v akciji. In ko boste dlje časa zapisovali cene, boste lahko videli, če je akcijska cena res akcijska.

  1. Ne kupujte, ko ste lačni

Nikoli, ampak res nikoli ne greste v trgovino, ko ste lačni. Ko kupujete »na prazen želodec«, izgleda nenadoma vsa hrana tako okusna. Kupili boste več nezdrave hrane in hrane, ki je običajno ne kupujete in je ne potrebujete.

  1. Kupujte v istih trgovinah

Ne samo, da vas večji trgovci za vsak nakup pri njih celo nagradijo z dodatnimi popusti, pač pa boste trgovino do potankosti spoznali in točno vedeli, kje je zdrava hrana, kot so meso, jajca, polnozrnata moka itn. Brez težav se boste izognili policam s hitrimi in sladkimi prigrizki.

  1. Lahko kupite tudi zelo zrelo sadje ali zelenjavo, ki je cenejševezovišek in partnerji nakupovanje

Takšna zelenjava je idealna za juhe in enolončnice, zrele banane so idealne za muffine in bananin kruh, en dan staran kruh je idealen za popečene kruhke ali kruhove cmoke, preveč zrelo melono lahko zamrznemo ali uporabimo za smootie.

  1. Primerjajte cene na enoto

Vedno primerjajte cene med seboj tako, da pogledate, koliko stane liter ali kilogram ali kos nekega izdelka. Manjša zapakirana količina je cenejša le na prvi pogled, v resnici pa je skupni imenovalec lahko cena na liter in pogosto vidimo, da je ta cenejši, če kupimo večjo količino.

Primer – cena paradižnika v paradižnikovem soku. 400 gramska konzerva stane 0,59 evra. 800 gramska konzerva stane 0,99 evra. A če pogledamo pri obeh izdelkih ceno za kilogram (ki mora biti zapisana pod vsako ceno, je pa običajno precej manjši in bolj droben napis), je v prvem primeru cena za kilogram 1,48 evra, v drugem primeru pa 1,24 evra za kilogram. 800-gramska konzerva je torej cenejša!

Kar dajte, izračunajte si prihranke za vaše priljubljene izdelke, če boste kupovali večjo zapakirano količino. In zdaj te znesek preračunajte na leto.

  1. Zavrzite čim manj hrane

Skušajte nakupovati in hraniti živila tako, da bo čim manj odpadkov in da vas ne bodo prehiteli roki trajanja.

  1. Kuhajte svoje obroke

So precej cenejši kot tisti že pripravljeni obroki, ki jih samo pogrejemo, pa še naši obroki so precej bolj sveži in zdravi.

  1. Če se le da, pridelajte svojo hrano

Zelenjava in zelišča skušajmo pridelati doma, vsaj poleti – ne potrebujete veliko, za takšne podvige je dovolj sončni balkon. Posadimo kakšen paradižnik, solato ali baziliko. Pa še zabavno bo, ko boste kuhali in stopili samo do svojega balkona ter uporabili sveže sestavine.

No, katerega od nasvetov boste preizkusili? Ali kar vse?

Zagotavljamo vas, da delujejo prav vsi. Pa veliko zadovoljstva ob prihrankih, ki jih boste dosegli!

Konec šolskega leta je praktično tu. Naš otrok se je izvrstno odrezal, pri čemer nas je lahko prijetno presenetil ali pa zgolj izpolnil naša pričakovanja — naj ga za to nagradimo ali ne?

Šola je otrokova temeljna odgovornost, ki kot taka naj ne bi bila nagrajena. Še več, izobrazba je otrokova pravica, ki zahteva resen odnos do dela, in je obenem tudi privilegij, za katerega so njegovi vrstniki mnogokje po svetu prikrajšani.

Pa saj je navsezadnje nagrajen že z uspehom, plačan pa z ocenami. Ali pa bomo potem otroka, če njegovi dosežki niso najbolj briljantni, kaznovali?

Potrditev od zunaj ali od znotraj?

Starši si želimo, da bi otrok v šoli dobival čim višje ocene. Visoke ocene odpirajo vrata dobrih fakultet in na koncu dobrih služb.

Dejstvo pa je, da vsi pač ne morejo biti odličnjaki in če bomo otroka nagrajevali zgolj za njegove visoke ocene, bomo nanj vršili pritisk in mu vtisnili občutek, da je tudi njegova vrednost kot posameznika neposredno vezana na njegove dosežke in da si mora z njimi zaslužiti ljubezen. To se bo kasneje, ko bo odrasel, nedvomno manifestiralo tudi na drugih področjih, v službi, družbi, družini …

Nenehno potrjevanje in občutek, da ni nikdar dovolj dober, lahko posameznika vodi samo še do razočaranja, izgorelosti pa tudi do depresije in drugih duševnih motenj.

Seveda pa starši otroku v upanju, da bo imel čim večje možnosti za dobro življenje, nalagajo tudi cel kup izvenšolskih dejavnosti, od raznovrstnih športnih aktivnosti do tečajev tujih jezikov in glasbeno izobraževanje.

Na žalost tako početje na koncu velikokrat izpade kot disciplina za tekmovanje z drugimi starši, češ naš otrok je uspešnejši kot drugi, ima boljše ocene od njih, dobiva priznanja in pohvale na tekmovanjih in podobno, s čimer pa je otrok bolj kot za svoje poskrbel za naše zadovoljstvo. In to je skregano tako s poslanstvom izobraževanja kot s samim sociološkim bistvom človeka.  Človek naj bi se razvil v samostojnega posameznika, ki je sposoben poskrbeti zase in čim prej zapustiti gnezdo, istočasno pa se mora znati vključevati v skupnost in po svojih močeh prispevati vanjo.

Predvsem pa mora lastno vrednost spoznati sam, ne pa biti večno odvisen od tujih pohval in potrditev. Ta odvisnost lahko sicer vodi v precejšnje stiske, ko se mora prvič soočiti s kruto realnostjo, kritika (čeprav dobronamerna), pa mu lahko v hipu sesuje krhko samopodobo.

Psihološke študije so že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pokazale, da različni programi nagrajevanja pri učencih dosežejo nižjo stopnjo zavzetosti in da tisti učenci, ki so prejemali nagrade, v učenje običajno vložijo minimalen trud in to zgolj za to, da nagrado dobijo, ne razvijejo pa ljubezni do učenja, s katero bi lahko v odraslosti dosegli akademske ali poslovne uspehe.

Ampak otrok se je vse leto trudil, dosegel je nek uspeh, zato se ne moremo delati, kot da to ni nič, ne?

Nekaj si vendarle zasluži …

Strokovnjaki so si bolj kot ne edini, da naj otroka ob koncu šolskega leta ne bi nagrajevali za uspeh, zlasti pa ne materialno ali celo z denarjem. Učinek “plačevanja” za uspeh ni nikoli dolgotrajen, otrok pa v šolo (in kasneje v službo) tudi ne hodi, da bi na koncu dobil na primer igralno konzolo.

V mnogih primerih se tovrstno nagrajevanje tudi otrokom samim ne zdi okej. Vseeno pa si moramo priznati, da smo tudi starši samo ljudje in da se veselimo otrokovih uspehov in žalostimo njegovih neuspehov, zato ravnamo v skladu z njimi in včasih tudi zasluge (ali krivdo) zanje pripisujemo sebi.

In kaj lahko potem naredimo v primeru, da imamo dva otroka, enega nadarjenega, ki izdeluje vse z lahkoto, in drugega, ki se težje uči?

Višja nagrada pa povzroči tudi večjo škodo — otrok je osredotočen na nagrado namesto na učenje in pogosteje kot je nagrajen, manj je motiviran za učenje. Nagrada pa odgovornost za učenje z otroka prenese na starše, ki si morajo izmišljati vedno nove in vedno večje nagrade, da bi vzdrževali nivo otrokovih dosežkov. In potem se lahko zgodi, da otroka materialne nagrade nehajo zanimati — kaj lahko naredimo takrat?

Zato je veliko primerneje, da proslavimo konec šolskega leta kot dogodek in ne kot dosežek — skupaj, na primer z odhodom na kosilo, si privoščimo piknik ali izlet. Predvsem pa si za otroka vzemimo čas, saj nam za iskreno in prisrčno druženje med šolskim letom morda včasih zmanjka časa. Doživetje ima za razliko od materialnega nagrajevanja neskončen rok trajanja in nihče ga otroku nikdar ne more vzeti.

Konec šolskega leta pomeni tudi predvsem konec številnih obveznosti, brezglavega tekanja od šole do obšolskih dejavnosti, priganjanja k učenju … in s tem več možnosti, da se otrok sprosti in da skupaj z njim preživimo številne lepe in sproščene trenutke.

Enako kot konec šolskega leta pa je pomemben tudi njegov začetek, zato poskusimo proslaviti oba pomembna mejnika in ju na ta način posebej zaznamovati, da se ju bo otrok enako veselil in upošteval, da označujeta čas, ki mu mora posvetiti trud.

Začetek in konec že, kaj pa vmes?

Vedno več študij v svetu je pokazalo, da je fokus na trudu namesto na rezultatu neposredno povezan z večjo vztrajnostjo in samozavestjo posameznika. Konec koncev je dobra ocena oziroma dober uspeh (in nagrada zanju) zgolj končna posledica dobrih delovnih navad in pomena učenja.

Ko sta v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ameriška psihologa Ryan in Deci preučevala fenomen notranje motivacije, sta izvedla zanimiv poskus z dvema skupinama študentov. Obema sta zadala časovno omejeno nalogo, da morata sestaviti kocko soma v različnih kombinacijah, pri čemer sta eni skupini obljubila plačilo, drugi pa ne. Ko je čas potekel, so tisti, ki jim je bilo obljubljeno plačilo izgubili notranjo motivacijo za sestavljanje in so začeli listati revije, ki so jih imeli na voljo, medtem ko so tisti v drugi skupini še naprej sestavljali nove kombinacije.

Namesto končne nagrade se torej za otrokovo delo zavzemimo že med šolskim letom, pohvalimo ga za trud, ki ga je vložil v učenje, in mu stojmo ob strani, četudi mu kdaj ni uspelo doseči, kar je nameraval.

Če se nam zdi, da bi lahko morda naredil več, da ima pri svojem delu še nekaj manevrskega prostora, mu to povejmo, ga vzpodbudimo in prevzemimo vlogo nekakšnega mentorja.

In če že, potem ga skromno in simbolično nagradimo večkrat med šolskim letom — ne za dosežke, ampak za resno delo in trud. Potem ne gre za nagrado (ali celo podkupnino), ampak za priznanje njegovega dela, rezultat na koncu — torej ocena — je namreč včasih odvisen tudi od različnih nepredvidljivih okoliščin, vrednost dela pa ostane.

Večkrat med šolskim letom pa naj ne pomeni nonstop, da otrok ne bo dobil občutka, da je nenehno pod našim nadzorom in da mu morda ne zaupamo v celoti.

Če otrok ne dobiva dobrih ocen, pa se pogovorimo z njim in poskusimo ugotoviti, kakšne cilje si zastavlja in kaj ga na poti do njih ovira:

  • Je opravil vse domače naloge?
  • Se je dovolj potrudil pri učenju?
  • Ima težave z razumevanjem šolske snovi?
  • Si zastavlja prenizke cilje?

Morda pa ima navado, da z učenjem odlaša do zadnjega trenutka in potem enostavno ni sposoben predelati snovi v celoti?

Materialne nagrade lahko dejansko pri odpravljanju tovrstnih težav hitro dobijo značaj podkupnine, pomoč otroku pri delu pa ne.

  1. Poskrbimo, da otrok naredi domačo nalogo, preden ga spustimo pred računalnik ali telefon — čeprav je tudi to neki način nagrada, lahko otroku pomaga pri spoznavanju pomena prioritet, najprej resno delo, potem zabava.
  2. Poudarjajmo pomen konsistentnega učenja, ne pa zgolj ocen — trud in vztrajnost bosta na koncu vedno poplačana, da nam človeku določena aktivnost preide v navado, pa je menda potrebnih samo 21 dni.
  3. Otroku naložimo več odgovornosti (ne aktivnosti, ampak odgovornega odnosa do njih) — če poskrbimo, da bo s šolskim delom upravljal sam, se bo naučil soočati z vzponi in padci ter bo na koncu postal tisto, kar si želi biti.

Tako mu bomo pomagali razviti notranjo motivacijo za učenje in delo, ki je v življenju pomembnejša od vseh zunanjih vzgibov. In v življenju vsak dosežek enostavno ne more biti nagrajen, je pa nagrada že dejstvo, da nekaj dosežeš.

Tisti, bi se želeli nekoliko več izobraziti na področju finančne vzgoje otrok, si lahko preberete knjigo Na pomoč! Kako naj otroka naučim ravnati z denarjem? Pa ne samo to, svojim otrokom lahko pomagate privzgojiti zdrave finančne navade, pri čemer vam bo v pomoč tudi prav posebna Skrinjica želja

In zdaj velja še posebna akcija, ki se jo res splača izkoristiti! Ob naročilu paketka knjige in skrinjice do vključno 24. 6. 2022, vam brezplačno dodamo še karte – Anine finančne recepte, ki jih obdržite zase ali pa komu podarite. 😊

Paketke lahko preverite in naročite TUKAJ.

Čudovit zaključek šolskega leta vam želimo!

Te dni z navdušenjem in ponosom spremljamo naše športnike, ki na Olimpijskih igrah drug za drugim osvajajo odlične uvrstitve in seveda olimpijske medalje. A te ne prinašajo le vpisa v zgodovino in njihov portfelj uspehov, ampak prinašajo tudi finančne nagrade za te izjemne dosežke …

Pisalo se je leto 1913, ko je Pierre de Coubertin ustvaril olimpijski znak, osnovno moč olimpijskega gibanja, ki je danes poznan po celem svetu. Med seboj povezani olimpijski krogi predstavljajo zvezo petih celin in srečanje športnikov celega sveta. Pomenijo povezanost, sožitje, medsebojno spoštovanje in prijateljstvo narodov petih celin. Vsaka barva ima svoj pomen, modra predstavlja Evropo, črna Afriko, rdeča Ameriko, rumena Azijo in zelena Avstralijo z Oceanijo.

Glede na to, bi vsakdo pomislil, da se vsaj med temi športniki, ki vsi dosegajo uspehe na istem tekmovanju, ne dogajajo razlike, a se. In to precejšnje, v finančnem smislu (pa tudi drugih pogosto slišimo).

In ker so nas ta teden naši Olimpijci ponovno razveselili z novimi medaljami, smo preverili, koliko je ta in vse ostale letošnje kolajne, finančno ovrednotena ob »povratku v domovino«.

Koliko so torej slovenski Olimpijci vredni v primerjavi z Olimpijci drugih držav?

Večina športnikov v svoji karieri nikoli ne izsanja olimpijskih sanj. Tudi med tistimi, ki se na to veliko tekmovanje prebijejo, jih le peščica poseže po največjih uspehih. A pot do tja je trnova, skromne štipendije, ne prav pogosta sponzorstva, ki niti stroškov dolgoletnih treningov, opreme in zdravstvene oskrbe, kaj šele potnih stroškov ne pokrijejo, so njihova stalnica.

Ne glede na vse in ne glede na to, da se zavedajo, da morda ne bodo prejeli bonusa, morda tudi zato, ker pač »niso iz prave države«, dajejo vse od sebe. Za višje cilje. A preživeti morajo in nagrade so tiste, ki lahko vsaj delno odtehtajo tudi pretekle (ne)uspehe in borbe.

Več deset držav, ki si prislužijo eno od 327 medalj v 15 športih na letošnjih Olimpijskih igrah, je pripravilo bonuse za nosilce kolajn. Na tekmovanju se letos predstavljajo športniki iz 91 držav in pokrajin, med njimi pa jih bo zagotovo izplačalo nagrade za najboljše uvrstitve 32.

Od 624 tisoč dolarjev navzdol …

In za katero državo morajo nastopati športniki, če želijo dobiti najvišje nagrade?

Na prvem mestu je Hong Kong, ki nastopa neodvisno od Kitajske, svojim športnikom so obljubili kar 624 tisoč dolarjev nagrade. Na drugem mestu pa je Turčija, ki je za zlato medaljo pripravljena plačati približno 380 tisoč dolarjev. Na drugi strani pa recimo ZDA plačajo za zlato medaljo »samo« 37,5 tisoč dolarjev.

In kje je Slovenija?

Kot je razvidno iz slike spodaj (vir: Forbes), smo nekje v zlati sredini.

Do leta 2021 so bile slovenske olimpijske medalje vredne od dobrih 15 tisoč pa do nekaj več kot 31 tisoč evrov. A lani so vrednost medalj zvišali, tako naši Olimpijci zdaj dobijo za:

  • zlato medaljo nagrado v višini 55.000 evrov
  • srebrno medaljo nagrado v višini 45.000 evrov
  • bronasto medaljo nagrado v višini 38.000 evrov

Za medalje, ki jih osvojijo ekipe v individualnih športnih panogah (recimo mešana ekipa naših zlatih skakalcev) posamezen član ekipe prejme nagrado v višini 75 odstotkov nagrade, ki je predvidena za nosilce olimpijskih medalj v posamični konkurenci. Za zlato medaljo v tem primeru posamezen član ekipe dobi 41.250 evrov, in tako naprej.

Lahko bi šli še naprej, koliko dobijo športniki, ki tekmujejo v kolektivnih športih, pa trenerji in drugi člani ekipe, a bistveno ni, koliko dobijo, ampak kaj bodo z novimi zaslužki naredili.

Preverili smo tudi, kaj menijo naši bralci, ali je denarna nagrada, ki jo prejmejo slovenski nosilci olimpijskih medalj prenizka, ravno prav visoka ali previsoka. Rezultate si lahko ogledate v grafu.

Pomembno je sodelovati, ne zmagati …

… je sam slogan Olimpijskih iger, pa vendar kariera vrhunskih športnikov ne traja večno, zato je finančna stabilnost še kako pomembna. Načrtovanje prihodnosti in skrb za premoženje je ključno, v kolikor želijo po končani karieri živeti brez finančnih skrbi. In nič kaj dosti ni drugače za vse nas, ki smo delovno aktivni. S svojim premoženjem moramo ravnati tako, da bomo od njega lahko živeli.

Vedno, ampak res vedno, ko ljudem predstavimo 3-VD sistem, dobimo isti odziv. Ne glede na to ali imajo denarja veliko ali premalo, se vsi strinjajo, da bi ta sistem morali uporabljati, še preden so investirali svoj prvi evro.

Zakaj? Ker je tako enostaven, ima pa neverjetno velik učinek. Zniža stroške, poviša donos in predvsem odpravlja finančni stres.

Zakaj sploh potrebujemo “sistem”?

Vsi v naši ekipi veliko beremo, poslušamo webinarje in se nasploh izobražujemo s področja osebnih financ. Skoraj vedno pa se nam zgodi, da na koncu knjige, webinarja ali izobraževanja nekaj pogrešamo. Res je, da čedalje bolj pogosto dobimo ponudbo za naslednjo veliko stvar (beri dodaten seminar, coaching itd.), a največkrat nočemo tega. To želi tisti na drugi strani, mi pa želimo nekaj konkretnega, nekaj uporabnega, kar bomo lahko takoj začeli uporabljati in izboljšali naše rezultate.

Recimo vsaj kakšen konkreten izračun, ki bi nam povedal, kje smo danes in kaj moramo storiti, da se premaknemo iz točke A na točko B. Takšen, kot je na primer izračun finančne starosti, ki ga najdete TUKAJ. Saj veste … Vsak zase misli, da je višje na lestvici, kot pa je v resnici.

Sistem, ki lahko izboljša donose in zniža stroške

A izračun je začetek, ni pa dovolj. Pri investiranju običajno pogrešamo tudi predstavitev konkretnega, enostavnega sistema, ki bi temeljil na resničnih primerih, s katerim se lahko poistovetimo in izboljšamo naše donose, znižamo stroške. Pa naj gre za investiranje velikih zneskov ali pa le varčevanje težko prisluženih 100 evrov mesečno.

Takšnega izračuna, kot ga omenjamo zgoraj, ni nikjer. Tudi sistema, ki bi učinkovito poganjal naš denar po poti do finančne zrelosti, ni razvil še nihče, zato sta se tega lotila Mitja in Ana Vezovišek. V svoji najnovejši knjigi sta predstavila edinstven Sistem 3-VD, ki pomaga vsem.

Si želite izvedeti več o Sistemu 3-VD iz prve roke? Kako, izveste TUKAJ.

Ne glede na to ali smo bogati ali revni ali pa, kot večina, sodimo med srednji sloj, je naš prvi finančni cilj pokojnina, nepremičnina ali kup denarja. Sistem, ki je preverjen v praksi in vsebuje najboljša spoznanja iz 20-letnega dela na področju osebnih financ, je zdaj dostopen vsem. In deluje, še kako deluje.

Investiram nek znesek in potem se zalomi …

Do tega sistema ne bi nikoli prišla, če se ne bi v naši ekipi že toliko let srečevali z ljudmi, ki so nam zaupali svoje izzive in nas vzpodbudili k temu, da poiščemo nek univerzalen sistem, ki bi jim pomagal. Izzivi s katerimi so se soočali so bili namreč zelo različni in najbolje, da si pogledamo nekaj resničnih primerov:

“Želim si privarčevati en kupček denarja ‘za vsak slučaj’, katerega se ne bi rad dotikal, razen v skrajnih primerih in potem še en kupček, ki bi me osrečeval, s katerim bi si nekaj privoščili in da se ne bi nikoli več bal ostati sam, le z nekaj evri v denarnici.” Željko

investiranje 3-vd sistem

“Vem, da je potrebno ločiti denar za cilje, sicer jih težko dosežeš. Pa vendar ne vem kam, kako in predvsem koliko ga usmeriti, da bom cilje dosegla. Eno je cilj za avto, ki ga želim uresničiti čez dve leti, pa potem plačilo pomoč otrokom čez 11 let itn. Res bi želela vedeti kako se tega lotiti.” Maja

“Ne vem koliko seminarjev sem že obiskal na temo investiranja … Vsakič mi ponujajo nekaj novega in tako sem se že kar nekajkrat opekel. Investiram nek znesek in potem se zalomi. Kar naenkrat nimam nič kaj dosti privarčevano oz. še huje, nimam niti za hujše čase. Ne vem kako vzpostaviti pravi nadzor.” Borut

8 let sem varčevala za pokojnino, potem pa sem bila zaradi bolezni in posledično izpada dohodka primorana ves privarčevani denar porabiti. Tega si ne želim več, saj vem, da bom zaradi tega težko dosega višjo pokojnino. ” Valerija

“Že dlje časa varčujem, a me je stanje na nepremičninskem trgu streznilo, da sem še daleč od želenega. Sem v precepu ali naj se za dolgo časa zakreditiram, vsekakor dalj, kot si želim. Ali pa naj še več let naprej varčujem, morda počakam na padec cen. Bega me dejstvo, da nihče ne ve, kako bo čez par let; bodo cene res padle, bodo krediti manj ugodni, bom imela dobro službo ipd.! “ Majda

Takšnih in podobnih primerov je več sto oziroma bolje tisoče … Vsi tisti, ki so se danes že znebili finančnega stresa so si enotni: v kolikor bi vedeli kako ravnati s prihodki, torej kako razporediti denar, ko ga prejmeš, koliko ga investirati in koliko hraniti za hude čase … bi bila situacija drugačna.

Sistem brez »finančnih bomb« in finančnega stresa

O kakšnem sistemu je torej govora?

O sistemu Treh vreč denarja ali krajše 3-VD. Uh, le kaj bi to bilo?

Nekaj nam že ime samo pove – imeti moramo tri vreče denarja, ki so si med seboj različne. Tako po svoji vlogi kot po velikosti. In ravno te tri vreče nam omogočajo, da lahko najprej postavimo močne finančne temelje in potem začnemo varčevati in investirati.

Ne vemo koliko primerov smo videli, kako ljudje varčujejo za pokojnino (pustimo to, da varčujejo v čisto napačnih produktih) in potem ob prvi “finančni bombi”, ko se jim na primer pokvari avto ali še huje, so dlje časa bolni in imajo nižje prihodke, hitijo izplačevati navadno težko privarčevani denar. Tako se oddaljijo od primarnega cilja in kar je še huje – si ga le redki ponovno zastavijo kot cilj in potem ne varčujejo več.

Škoda, saj se nam z uporabo sistema 3-VD to ne more zgoditi. V kolikor bi namreč svoje vreče polnili skladno z obdobjem v katerem se nahajajo, jim takšna “finančna bomba” ne bi povzročila stresa, stroškov in izničila donosov.

Sistem 3-VD nas uči, da vse svoje finančno premoženje razporedimo v eno od treh vreč denarja in med njimi vzpostavimo povratne povezave. Če uporabimo finančni jezik, govorimo o transakcijski, likvidnostni in naložbeni vreči. Kako velika mora biti posamezna vreča in kako jih polnimo je odvisno do tega kje smo danes. Ne moremo namreč imeti vsi enako velikih vreč, saj so naše potrebe drugačne. Je pa zelo veliko (vse pravzaprav) odvisno od tega kje smo danes. TUKAJ lahko tudi vi preverite, kje ste danes.

Zakaj je ta sistem tako drugačen?

Ker temelji na resničnih primerih v Sloveniji. To je zelo pomembno! Nič nam ne pomaga ameriški sistem, ko pa so njihov pokojninski, zdravstveni in šolski sistem popolnoma nekaj drugega kot pri nas.

Prav nič nam ne pomaga tudi dokler bomo v Sloveniji ljudi, ki so pristali v osebnem stečaju obsojali. Saj veste, v Ameriki se s tem hvalijo. : ) Da ne govorimo o izgubah pri investiranju, ko ljudje nasedajo lažnim obljubam.

Bolj kot želja po finančni neodvisnosti ali svobodi, bi morala biti želja nas vseh, da živimo brez finančnega stresa. Da se pametno pomikamo skozi obdobja finančne starosti. Večina nas začne v obdobju otroka (in s tem ni prav nič narobe) ali mladostnika. Ali sodite tudi vi v enega izmed njih lahko preverite TUKAJ.

Potem je pa potrebno osvojiti le še sistem, ki vam bo pomagal preiti v naslednje obdobje. In nato, ja, šele nato, ko osvojite ta sistem, lahko začnete varčevati in investirati. Sistem 3-VD vam bo povedal koliko.

Vsak starš se slej ko prej sreča z vprašanjem, kdaj je pravi čas, da otrok dobi prvi denar, pa potem prvi bančni račun, kako ga naučiti varčevanja in seveda od kod denar sploh pride. “Pred leti sem slišala mamico, ki je sinčku povedala, da nima več denarja, ta pa ji je rekel, da naj gre po denar na bankomat. Seveda otrok ni vedel, da niti na bančnem računu nima več denarja. Pa vendar otroci morajo vedeti, kako do denarja sploh pridemo, da ga zaslužimo z delom in je običajno omejen. Z otrokom se je treba pogovarjati na preprost način. Tako, kot se pogovarjamo mi, je primerno tudi za otroke,” pravi Ana Vezovišek, specialistka za financiranje in osebni proračun.

Varčujemo s Prvim na Radiu Slovenija je ob tem dodala, da je od otroka odvisno, kdaj je primeren čas za pogovor o denarju.

“Otroci so si zelo različni, nekateri dajo temu pomen, drugi pa ne. Mislim, da je ključno to, da ko otrok izkaže interes, ko nas sprašuje, je definitivno čas, da se o tem z njimi pogovorimo.”

Kdaj je čas, da otroci dobijo denar v roke in opravijo svoj prvi nakup?

“Osebno sem zagovornica tega, da je to odvisno od našega položaja. Otroci danes dobijo denar od starih staršev, zobnih mišk in podobno. Čimprej naj izkusijo dogodivščino s svojim denarjem, saj je dobro, da sami naredijo kakšno napako. To pomeni, da si kupijo nekaj nepremišljeno in kasneje obžalujejo. Ko bo otrok večji, bo tako imel v sebi izkušnjo takšne napake in zavedanje, da mora razmisliti, če si neko stvar resnično želi.«

Dejstvo je, da imamo ljudje različne finančne zmožnosti, zato sem zagovornica tega, da otroka nagradimo za posebna dela. Najina hči je stara 7 let, ampak ko so počitnice že pride pomagat v najino delovno okolje. Ko otrok pri nečem pomaga, mu daš malenkost, ni pa treba, da nekaj dobi vsakokrat, ko kaj naredi, saj tudi v življenju ni tako, da denar kar dobiš, za vsako stvar. Nekaj moraš narediti in si za to nagrajen.”

Podobno je z žepnino, za katero ni treba, da je samoumevna. Po drugi strani pa, če otroci dobivajo štipendijo, je prav, da se z njimi doma pogovorimo o tem, del katerih obveznosti bodo prevzeli sami in katere bodo prevzeli starši. Pomembno je torej, da se dogovorimo, kako bomo delovali, še dodaja Ana Vezovišek.

Kdaj otroku odpreti bančni račun?

Vprašanje, kdaj odpreti bančni račun in predvsem, kako otroku razložiti, da ima nekje denar, čeprav ga ne vidi, v resnici ni tako zapleteno. “Razložiti se da … Prav je, da gremo z otrokom skupaj na banko odpreti račun, obstajajo avtomati z vpogledom, kjer otrok vidi denar na svojem računu. Naredimo lahko tudi lepo povezavo z bankomatom, otrok vidi, da je po dvigu manj denarja na računu,” dodaja Ana Vezovišek. Kdaj s tem začeti, pa je spet odvisno od starosti otroka in koliko je za to dovzeten. Enim je vseeno, drugim pa je to lahko zelo zanimivo.

Predvsem pa je otrokom treba dati vedeti, da miselnost, da moramo vse, kar dobimo porabiti, ni prava. “Ključno je, da smo mi vzor in to pogosto pozabljamo. Nič nam ne pomaga, če učimo otroke, kako ravnati z denarjem, kako imeti nadzor, kako ga lahko izgubimo, če otroci pri nas samih v denarnici vidijo 8 kartic. Otroci si lahko samo mislijo: kaj mi govoriš, če ti delaš drugače. Mi sami jih z vzorom torej lahko največ naučimo.” 

Novo leto prinaša spremembe tudi na področju davkov tako za posameznike (pri teh sicer nekoliko manj), kot tudi za podjetnike. Čeprav se v letošnjem letu velik del sprememb še pričakuje, pa je s 1. 1. 2019 že stopilo v veljavo nekaj novosti.

Pa začnimo z dobrimi novicami. Ne samo, da so se v novem letu povišale plače v javnem sektorju, s 1. 1. 2019 se je povišala tudi minimalna plača iz sedanjih 638 evrov na 667 evrov, v letu 2020 pa bo minimalna plača znašala 700 evrov. Takrat bodo iz minimalne plače izvzeti tudi vsi dodatki (za delovno dobo, delovno in poslovno uspešnost ter težje razmere dela).

Višje starševsko nadomestilo

Z letošnjim letom pa se sproščajo tudi varčevalni ukrepi pri Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Materinsko nadomestilo je tako neomejeno, starševsko nadomestilo pa je omejeno na 2,5 kratnik povprečne plače (doslej je bil dvakratnik). Prav tako se iz 90 % na 100 % povečuje očetovsko in starševsko nadomestilo, dodatek za velike družine pa bodo odslej prejele vse velike družine, ne glede na dohodkovni položaj. Omeniti velja, da bodo do državnih štipendij upravičeni dijaki in študenti iz družin z dohodki pod 659,30 evra neto na družinskega člana.

Omeniti velja še, da bomo za starostno upokojitev v letu 2019 morali moški in ženske dopolniti 60 let in imeti 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Tako kot v preteklem letu, se tudi letos za izračun pokojninske osnove upoštevaj osnove iz najugodnejših zaporednih 24 let zavarovanja od leta 1970 dalje. 

Vsi tisti, ki oddajate premoženje v najem – nepremičnine, je z novim letom v uporabi nov obrazec za napoved za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem. A brez skrbi, to je za zdaj tudi vse, kar se je spremenilo na področju nepremičnin, novi zakon o davku na nepremičnine naj bi se sprejel v letošnjem letu, v veljavo pa stopil leta 2020. A letos vseeno ne bo tako »nedolžno«, pričakujete lahko večji nadzor na področju NUSZ, saj občine in FURS bolj preverjajo evidence, kot so jih v preteklosti.

Obetajo se višji prispevki za samozaposlene

V letu 2019 se obeta sprememba višine minimalnih prispevkov, ti se bodo za samostojne podjetnike zaradi rasti povprečne plače v Sloveniji povečali. Prispevki so v letu 2018 za najvišjo davčno osnovo za podjetnike znašali 373 evrov na mesec (najnižji brez olajšave za začetnike). Ti izhajajo iz davčne osnove 60 odstotkov povprečne plače v višini 976 evrov.

Podatki za leto 2019 sicer še niso dokončni, a glede na to, da so plače zrasle, bi se minimalni prispevki lahko povečali za približno 7 evrov na mesec, po novem naj bi znašali okoli 380 evrov. Rast pa se tudi po letošnjem letu ne bo ustavila, saj se bodo v prihodnjem letu ti lahko povišali celo na 399 evrov. Razlog? Dvig plač v gospodarstvu, javnem sektorju in dvig minimalne plače. 

Cene življenjskih potrebščin so se v zadnjih letih konkretno zvišale. Cena hrane se je recimo zvišala za dobrih 72 %, stanovanjski stroški za 118 %, gostinske storitve za 97 %, izobraževanje za 80 %, zdravstvo za 44 %, transport za 39 % in alkohol in tobačni izdelki za 159 %. Vse to v zadnjih 17 letih. To so številke, ki kličejo po preoblikovanju naše politike “zapravljanja”, sploh, ko pomislimo, da plače zagotovo niso zrasle z enako intenziteto.

To so tudi izsledki, ki so jih pripravili na Statističnem uradu Republike Slovenije, kjer, kot je v oddaji Koda povedala Karmen Hren, namestnica generalne direktorice ugotavljajo, da so se v zadnjih desetih letih pocenila le oblačila in obutev, večji trend v padanju cen ugotavljajo tudi pri cenah avtomobilov, računalnikov, televizij in fotografske opreme. “Cene osnovnih potrošnih izdelkov pa so se povečevale. Predvsem povečevanje cen prehrambenih izdelkov je tisto, kar povečuje tudi inflacijo. Slovenija je tudi ena od tistih držav, ki ima višje cene telekomunikacijskih storitev, v primerjavi s povprečjem EU.”

Smo potrošniška družba

Pa se Slovenci zavedamo, kako kopni naša kupna moč? “Pozorni smo na te cene, zavedamo se, jih skušamo znižati. Imamo pa velik razpad na eni strani med tistimi, ki si res ne morejo veliko privoščiti in tistimi, ki si lahko marsikaj privoščijo. Žal pa vedno niti ne vemo, kdo so tisti, ki si ne morejo privoščiti niti osnovnih dobrin, saj tega pogosto ne povedo. Po drugi strani pa imamo tiste, ki si jih prav tako ne morejo privoščiti, pa vseeno nekaj kupijo. Kako? Sedem od desetih Slovencev ima zagotovo nekaj od tega: limit, kredit, leasing. Smo potrošniška družba,” je v oddaji KODA opozorila Ana Vezovišek, specialistka za financiranje in osebni proračun.

Kako porabijo denar tisti, ki imajo najmanj?

Po besedah Lidije Jerkič, predsednice Zveze svobodnih sindikatov Slovenije tisti, ki imajo najmanj večino svoje plače in prejemkov porabi za osnovne življenjske dobrine. “To je področje, kjer so se cene najbolj zvišale. V tem času se je zvišal tudi DDV, ki je prav pri teh dobrinah povzročil najšibkejšim dodaten izpad dohodkov. Tudi, ko govorimo o minimalni plači, ki je najbolj poznana, to pomeni le, da ljudje lahko jedo in spijo in nič več od tega. Zavedati se moramo tudi, da vsako rast plač poje rast cene.”

Pa poglejmo, kaj pravzaprav pomeni povprečna (ne minimalna!) plača. Ta je bila letos julija dobrih 1.071 evrov. Povprečna pokojnina je skoraj polovico nižja – 640 evrov.

Stroški za stanovanje močno presegajo mejo

Če želimo biti na varni strani, lahko posamezni stroški obsegajo le določen odstotek našega osebnega ali družinskega proračuna. “To področje je zelo nevarno, 30 % je namreč maksimum, ki ga lahko namenimo za bivanje. To vključuje tudi stanovanjski kredit. Lep primer pa je, ko greš na banko po kredit s plačo, ki jo imaš in ti dajo veliko več kot 30 % samo za kredit. Če temu obroku prišteješ še ostale stroške bivanja: elektrika, ogrevanje, internet, komunala, pa si že na polovici plače. Velikokrat pozivam ljudi, naj bodo rajši v najemu, kot da se prezadolžijo,” opozarja Ana Vezovišek.

Potem pa pride kriza, pride bolezen, pride nepričakovan dogodek v življenju in … ostanemo brez vsega. Ko smo ravno pri krizi, govori se tudi o tem, da prihaja nova – gospodarska kriza. Bo imela vpliv tudi na Slovence? “Težko je govoriti, kako bo vplivala, če bo prišla. Verjetno bo, a glede na to, da smo se z eno krizo že spopadli, se je prebivalstvo že nekaj naučilo iz tega,” dodaja presednica ZSSS.

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v oddaji KODA, ki si jo ogledate TUKAJ. 

Ja, tudi to je mogoče! Zakaj in kako razkrivamo v nadaljevanju. Ko pridemo skozi vse razloge, nam je lahko hitro jasno, da se to pač lahko oziroma včasih celo mora zgoditi.

Priznajmo si, niti dva osebna finančna svetovalca si nista enaka in vsakdo razvije svoje edinstvene dostope, kako pomagati strankam. A vseeno, ko imamo pred očmi različne osebne finančne svetovalce, morajo imeti ključno skupno točko – osebno finančno svetovanje in pomoč ljudem jim mora predstavljati poslanstvo. Če ne ljudje, pa rezultati, naša finančna slika, nam kaj hitro pokažejo, kdo je tisti pravi – žal včasih tudi prepozno.

Splete se močna vez, ampak …

A tokrat ne govorimo o pripadnosti svetovalcev, ampak strank. Svetovalec in stranka lahko razvijeta močno vez, zastavita skupne cilje in jim tudi sledita. Odnos mora biti zasnovan na medsebojnem zaupanju in spoštovanju. Pa vendar si priznajmo, redkokateri odnos je popoln in lahko se končajo tudi še tako dobre stvari. Pogosto se za prekinitev odnosa odloči stranka, a obstajajo tudi primeri, ko se za to potezo odloči osebni finančni svetovalec. In verjemite, nikdar brez tehtnega razloga. In običajno še vedno v dobri veri, da bo s tem morda vseeno pomagal stranki.

Nerealna pričakovanja …

Razlogi za prekinitev sodelovanja so različni. Številni svetovno priznani osebni finančni svetovalci se strinjajo, da je stranka, ki je neprestano nesramna pa ne le do svetovalca, ampak tudi do asistentov, več kot upravičena do zavrnitve sodelovanja. Tudi stranka, ki kljub nadpovprečno dobrim rezultatom nikdar ni zadovoljna ni najbolj priljubljena med svetovalci. Podobno je s strankami, ki zahtevajo več, kot je realno mogoče.

Si predstavljate, da vas je vaš osebni finančni svetovalec opozoril na vse pasti, ki jih prinaša vaše prekomerno in predvsem nepotrebno zapravljanje, vi pa še vedno ne sledite nasvetom? Še več, skupaj sta zastavila vaš osebni finančni načrt, zavezali ste se, da boste temu sledili, a že od samega začetka počnete vse prej kot to. Ali res potrebujete osebnega finančnega svetovalca, če mu niste pripravljeni prisluhniti in spremeniti svojih slabih navad?

Dobro premislite, kakšen je vaš odnos do osebnega finančnega svetovalca, če ga imate. Če ga nimate in bi želeli vaše osebne finance spraviti na višji nivo, pa vsekakor lahko potrkate tudi na naša vrata in skupaj bomo poiskali ustrezno rešitev. S pravim razlogom.