DOBRE PRAKSE Archives - Vezovišek & Partnerji

Ali ste že kdaj pomislili, da bi lahko s kovanci privarčevali kar precej denarja?

Tako je, z navadnimi kovanci po 1 € in 2 €, ali pa tudi s centi, ki jih tako z lahkoto pustimo v trgovini. Nekaterim se tudi 5 € zdi drobiž, ali nizek znesek, ki mu ne posveča neke posebne pozornosti. A v resnici kovanci in nizki zneski delajo čudeže!

Ne verjamete? Mogoče vas bomo prepričali z naslednjimi podatki:

Na ameriški letališčih velja pravilo, da lahko letališča obdržijo vse kovance, ki jih potniki v naglici pustijo za sabo. In samo v enem letu so na vseh letališčih v ZDA potniki v hitenju skozi varnostno kontrolo pustili za seboj za okrog 870.000 dolarjev kovancev. Najbolj radodarni ali pozabljivi so bili potniki na newyorškem letališču John F. Kennedy.
Fontana Di Trevi je ena izmed največjih znamenitosti v Rimu, kjer moraš ob obisku v vodnjak vreči kovanec – za srečo. Samo dnevno naj bi se tako v fontani nabralo za kar 3.000 evrov kovancev. Ob letnem čiščenju vodnjaka so pred leti našteli kovance za 1,4 milijona evrov!

Še vedno menite, da kovanci ne štejejo? Da jih ne smemo jemati preveč resno? Skrajni čas, da spremenite mnenje!

Začnimo tudi mi!

Najboljši način za varčevanje denarja je tisti, ki bistveno ne vpliva na naš življenjski slog, ki ga torej komaj opazimo, saj bomo tako varčevali lažje in na daljše obdobje. Ko gre za vsote, kot je 1 € ali 2 € na dan, se večini zdi, da gre za nepomemben znesek, ki jim ne more spremeniti življenja. Še več: 1 ali 2 evra vidijo kot vsoto, s katero nimajo kaj početi, vsoto, s katero si ne morejo pomagati in jim ta majhna vsota tudi življenja ne bo spremenila na bolje. Ampak to prepričanje je popolnoma zgrešeno. Tako iz vašega življenja odtekajo kar veliki zneski.

Zato vam ponujamo nekaj primerov varčevanja s kovanci, vi pa lahko izberete tistega, ki vam najbolj ustreza:

Vsak dan v hranilnik spravite 1 ali 2 evra, kar pomeni na mesec med 30 in 60 € in tako lahko imate na koncu leta privarčevanih med 365 in 730 evri. Varčevanje si lahko olajšate tako, da si vsak teden na varčevalni račun nakažete sedem evrov.
1 CENT izziv za 1 leto: začnete z enim centom in nato vsak dan znesek povečate za en cent. Na koncu leta boste na tak način privarčevali kar 667,95 evrov. Izziva se lahko lotite tudi v obratni smeri in začnete z najvišjim zneskom – 3,65 €, kolikor je znesek zadnjega dneva v letu, nato pa vsak dan zmanjšate znesek za en cent. Gre za enega najlažjih načinov varčevanja, saj ne zahteva pretiranega odrekanja in praktično skoraj ne občutiš, da varčuješ.
Pri varčevanju z nizkimi zneski ponujajo digitalne banke odlične rešitve. Dajejo namreč možnost, da določite, da ob vsakem nakupu, ki ga opravite, hkrati tudi privarčujete. Preprosto določite znesek, ki se pri vsakem plačilu samodejno nakaže v posebni podračun. To je lahko tudi le en cent pri vsakem nakupu. Če želite privarčevati višji znesek, lahko namesto za en cent, znesek pri vsakem nakupu povečate na 2 €. Temu primeren bo tudi višji končni izkupiček.
52-tedenski varčevalni izziv: izziv traja 52 tednov. V prvem tednu položite na stran en evro, v drugem tednu dva, v tretjem tednu tri in tako nadaljujete vse do 52. tedna. Če boste vztrajali, boste na koncu privarčevali 1.378 evrov. Zveni obetavno in preprosto, kajne? Če pa vas skrbi, kako boste ob vseh izdatkih konec leta dali na stran v enem mesecu več kot 200 evrov, pa lahko poskusite tako, da začnete v obratnem vrstnem redu in prvi teden na varčevalni račun položite 52 evrov, drugi teden 51 evrov, tretji teden 50 evrov in tako naprej, vse do 52. tedna, ko boste na stran dali en evro.
26-tedenski varčevalni izziv: če se vam zdi 52-tedenski izziv predolg, si lahko omislite krajšega, takšnega, ki traja 26 tednov. Prvi teden prihranite 3 evre in nato vsak teden dodate temu znesku tri evre. To pomeni, da v drugem tednu varčevanju namenite šest evrov, v tretjem tednu devet, v četrtem 12 evrov in tako naprej vse do tedna 26, ko boste na varčevalni račun položili 75 evrov in bo vaš račun višji za 1.053 evrov.
Pravilo zaokroževanja: Pri tem načinu varčevanja gre za to, da ob vsakem nakupu znesek zaokrožite navzgor in razliko nakažete na varčevalni račun. To pomeni, da če zapravite 24,30 evrov, na varčevalni račun nakažete razliko do 25 evrov, torej 0,70 evra. Tudi tukaj ponujajo digitalne banke veliko možnosti, da banka to namesto vas naredi avtomatsko pri vsakem nakupu.
Evro za napako: Morda se sliši nekoliko nenavadno, a vendar, na tak način lahko prihranite kar nekaj. Pri tem izzivu gre za to, da vsakič, ko zapravite več, kot ste nameravali, v hranilnik vržete evro. Če ste si zadali, da ta teden ne boste jedli zunaj, pa ste to pravilo prekršili že drugi dan, v hranilnik vržete en evro. Prav tako v hranilnik vržete evro, če ste imeli kakšen impulziven in nepričakovan nakup. Dodaten evro za vsako ‘napako’ vas ne bo pretirano udaril po žepu, a če želite ustvariti boljše varčevalne navade, je vsekakor bolje, da je teh nenujnih nakupov čim manj in da se slabih navad čim bolj otresete.

Ste pričakovali toliko možnosti? Priznajte, da ne. Izberite vsaj eno in obrestovalo se vam bo. Če pa izberete dve ali več možnosti – recimo izziv enega centa in k temu dodate še 3 naročnine, pa bo izplen, oziroma znesek na varčevalnem računu, še višji! Začnite danes!

Konec šolskega leta je praktično tu. Naš otrok se je izvrstno odrezal, pri čemer nas je lahko prijetno presenetil ali pa zgolj izpolnil naša pričakovanja — naj ga za to nagradimo ali ne?

Šola je otrokova temeljna odgovornost, ki kot taka naj ne bi bila nagrajena. Še več, izobrazba je otrokova pravica, ki zahteva resen odnos do dela, in je obenem tudi privilegij, za katerega so njegovi vrstniki mnogokje po svetu prikrajšani.

Pa saj je navsezadnje nagrajen že z uspehom, plačan pa z ocenami. Ali pa bomo potem otroka, če njegovi dosežki niso najbolj briljantni, kaznovali?

Potrditev od zunaj ali od znotraj?

Starši si želimo, da bi otrok v šoli dobival čim višje ocene. Visoke ocene odpirajo vrata dobrih fakultet in na koncu dobrih služb.

Dejstvo pa je, da vsi pač ne morejo biti odličnjaki in če bomo otroka nagrajevali zgolj za njegove visoke ocene, bomo nanj vršili pritisk in mu vtisnili občutek, da je tudi njegova vrednost kot posameznika neposredno vezana na njegove dosežke in da si mora z njimi zaslužiti ljubezen. To se bo kasneje, ko bo odrasel, nedvomno manifestiralo tudi na drugih področjih, v službi, družbi, družini …

Nenehno potrjevanje in občutek, da ni nikdar dovolj dober, lahko posameznika vodi samo še do razočaranja, izgorelosti pa tudi do depresije in drugih duševnih motenj.

Seveda pa starši otroku v upanju, da bo imel čim večje možnosti za dobro življenje, nalagajo tudi cel kup izvenšolskih dejavnosti, od raznovrstnih športnih aktivnosti do tečajev tujih jezikov in glasbeno izobraževanje.

Na žalost tako početje na koncu velikokrat izpade kot disciplina za tekmovanje z drugimi starši, češ naš otrok je uspešnejši kot drugi, ima boljše ocene od njih, dobiva priznanja in pohvale na tekmovanjih in podobno, s čimer pa je otrok bolj kot za svoje poskrbel za naše zadovoljstvo. In to je skregano tako s poslanstvom izobraževanja kot s samim sociološkim bistvom človeka. Človek naj bi se razvil v samostojnega posameznika, ki je sposoben poskrbeti zase in čim prej zapustiti gnezdo, istočasno pa se mora znati vključevati v skupnost in po svojih močeh prispevati vanjo.

Predvsem pa mora lastno vrednost spoznati sam, ne pa biti večno odvisen od tujih pohval in potrditev. Ta odvisnost lahko sicer vodi v precejšnje stiske, ko se mora prvič soočiti s kruto realnostjo, kritika (čeprav dobronamerna), pa mu lahko v hipu sesuje krhko samopodobo.

Psihološke študije so že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pokazale, da različni programi nagrajevanja pri učencih dosežejo nižjo stopnjo zavzetosti in da tisti učenci, ki so prejemali nagrade, v učenje običajno vložijo minimalen trud in to zgolj za to, da nagrado dobijo, ne razvijejo pa ljubezni do učenja, s katero bi lahko v odraslosti dosegli akademske ali poslovne uspehe.

Ampak otrok se je vse leto trudil, dosegel je nek uspeh, zato se ne moremo delati, kot da to ni nič, ne?

Nekaj si vendarle zasluži …

Strokovnjaki so si bolj kot ne edini, da naj otroka ob koncu šolskega leta ne bi nagrajevali za uspeh, zlasti pa ne materialno ali celo z denarjem. Učinek “plačevanja” za uspeh ni nikoli dolgotrajen, otrok pa v šolo (in kasneje v službo) tudi ne hodi, da bi na koncu dobil na primer igralno konzolo.

V mnogih primerih se tovrstno nagrajevanje tudi otrokom samim ne zdi okej. Vseeno pa si moramo priznati, da smo tudi starši samo ljudje in da se veselimo otrokovih uspehov in žalostimo njegovih neuspehov, zato ravnamo v skladu z njimi in včasih tudi zasluge (ali krivdo) zanje pripisujemo sebi.

In kaj lahko potem naredimo v primeru, da imamo dva otroka, enega nadarjenega, ki izdeluje vse z lahkoto, in drugega, ki se težje uči?

Višja nagrada pa povzroči tudi večjo škodo — otrok je osredotočen na nagrado namesto na učenje in pogosteje kot je nagrajen, manj je motiviran za učenje. Nagrada pa odgovornost za učenje z otroka prenese na starše, ki si morajo izmišljati vedno nove in vedno večje nagrade, da bi vzdrževali nivo otrokovih dosežkov. In potem se lahko zgodi, da otroka materialne nagrade nehajo zanimati — kaj lahko naredimo takrat?

Zato je veliko primerneje, da proslavimo konec šolskega leta kot dogodek in ne kot dosežek — skupaj, na primer z odhodom na kosilo, si privoščimo piknik ali izlet. Predvsem pa si za otroka vzemimo čas, saj nam za iskreno in prisrčno druženje med šolskim letom morda včasih zmanjka časa. Doživetje ima za razliko od materialnega nagrajevanja neskončen rok trajanja in nihče ga otroku nikdar ne more vzeti.

Konec šolskega leta pomeni tudi predvsem konec številnih obveznosti, brezglavega tekanja od šole do obšolskih dejavnosti, priganjanja k učenju … in s tem več možnosti, da se otrok sprosti in da skupaj z njim preživimo številne lepe in sproščene trenutke.

Enako kot konec šolskega leta pa je pomemben tudi njegov začetek, zato poskusimo proslaviti oba pomembna mejnika in ju na ta način posebej zaznamovati, da se ju bo otrok enako veselil in upošteval, da označujeta čas, ki mu mora posvetiti trud.

Začetek in konec že, kaj pa vmes?

Vedno več študij v svetu je pokazalo, da je fokus na trudu namesto na rezultatu neposredno povezan z večjo vztrajnostjo in samozavestjo posameznika. Konec koncev je dobra ocena oziroma dober uspeh (in nagrada zanju) zgolj končna posledica dobrih delovnih navad in pomena učenja.

Ko sta v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ameriška psihologa Ryan in Deci preučevala fenomen notranje motivacije, sta izvedla zanimiv poskus z dvema skupinama študentov. Obema sta zadala časovno omejeno nalogo, da morata sestaviti kocko soma v različnih kombinacijah, pri čemer sta eni skupini obljubila plačilo, drugi pa ne. Ko je čas potekel, so tisti, ki jim je bilo obljubljeno plačilo izgubili notranjo motivacijo za sestavljanje in so začeli listati revije, ki so jih imeli na voljo, medtem ko so tisti v drugi skupini še naprej sestavljali nove kombinacije.

Namesto končne nagrade se torej za otrokovo delo zavzemimo že med šolskim letom, pohvalimo ga za trud, ki ga je vložil v učenje, in mu stojmo ob strani, četudi mu kdaj ni uspelo doseči, kar je nameraval.

Če se nam zdi, da bi lahko morda naredil več, da ima pri svojem delu še nekaj manevrskega prostora, mu to povejmo, ga vzpodbudimo in prevzemimo vlogo nekakšnega mentorja.

In če že, potem ga skromno in simbolično nagradimo večkrat med šolskim letom — ne za dosežke, ampak za resno delo in trud. Potem ne gre za nagrado (ali celo podkupnino), ampak za priznanje njegovega dela, rezultat na koncu — torej ocena — je namreč včasih odvisen tudi od različnih nepredvidljivih okoliščin, vrednost dela pa ostane.

Večkrat med šolskim letom pa naj ne pomeni nonstop, da otrok ne bo dobil občutka, da je nenehno pod našim nadzorom in da mu morda ne zaupamo v celoti.

Če otrok ne dobiva dobrih ocen, pa se pogovorimo z njim in poskusimo ugotoviti, kakšne cilje si zastavlja in kaj ga na poti do njih ovira:

Je opravil vse domače naloge?
Se je dovolj potrudil pri učenju?
Ima težave z razumevanjem šolske snovi?
Si zastavlja prenizke cilje?

Morda pa ima navado, da z učenjem odlaša do zadnjega trenutka in potem enostavno ni sposoben predelati snovi v celoti?

Materialne nagrade lahko dejansko pri odpravljanju tovrstnih težav hitro dobijo značaj podkupnine, pomoč otroku pri delu pa ne.

Poskrbimo, da otrok naredi domačo nalogo, preden ga spustimo pred računalnik ali telefon — čeprav je tudi to neki način nagrada, lahko otroku pomaga pri spoznavanju pomena prioritet, najprej resno delo, potem zabava.
Poudarjajmo pomen konsistentnega učenja, ne pa zgolj ocen — trud in vztrajnost bosta na koncu vedno poplačana, da nam človeku določena aktivnost preide v navado, pa je menda potrebnih samo 21 dni.
Otroku naložimo več odgovornosti (ne aktivnosti, ampak odgovornega odnosa do njih) — če poskrbimo, da bo s šolskim delom upravljal sam, se bo naučil soočati z vzponi in padci ter bo na koncu postal tisto, kar si želi biti.

Tako mu bomo pomagali razviti notranjo motivacijo za učenje in delo, ki je v življenju pomembnejša od vseh zunanjih vzgibov. In v življenju vsak dosežek enostavno ne more biti nagrajen, je pa nagrada že dejstvo, da nekaj dosežeš.

Tisti, bi se želeli nekoliko več izobraziti na področju finančne vzgoje otrok, si lahko preberete knjigo Na pomoč! Kako naj otroka naučim ravnati z denarjem? Pa ne samo to, svojim otrokom lahko pomagate privzgojiti zdrave finančne navade, pri čemer vam bo v pomoč tudi prav posebna Skrinjica želja …

In zdaj velja še posebna akcija, ki se jo res splača izkoristiti! Ob naročilu paketka knjige in skrinjice do vključno 24. 6. 2022, vam brezplačno dodamo še karte – Anine finančne recepte, ki jih obdržite zase ali pa komu podarite. 😊

Paketke lahko preverite in naročite TUKAJ.

Čudovit zaključek šolskega leta vam želimo!

Ljubljana, julij, 2014 – 2019

Slabo sem spal, saj sem slutil, da se ne bo dobro končalo. Ko sem se zbudil in pogledal na telefon, ni bilo nobenega sporočila. Napisal sem sms: “Kako si se odločil?”

Obsedel sem in čakal … Čeprav je trajalo le 2 minuti, da sem prejel sms odgovor, se mi je zdelo, da sekunde tečejo počasi, počasneje kot minute, minute so bile kot ure. “Počakaj, odpovej sestanek. Gremo naprej,” se je pojavilo na mojem ekranu.

V tistem trenutku sem vedel, da res moram naprej, a brez njega. To je pomenilo brez podjetja in ekipe, ki sem jo gradil zadnjih 8 let. Brez 8 let mojega življenja …Vsi vedo, da pomembnih poslovnih odločitev ni dobro sprejemati na hitro, brez izdelanega načrta. A včasih druge možnosti ni! In tudi zame je leta 2014 ni bilo. Ko sem se tisto jutro (1. julija 2014) odločil slediti lastni viziji in združiti moči z mojo boljšo polovico tudi v poslovnem okolju, je bila to edina možnost.

Z Ano in partnerji smo začeli graditi najbolj prepoznavno svetovalno hišo v Sloveniji, ki smo ji nadeli enostavno ime Vezovišek & Partnerji.

“Vse je v glavi in vse se zgodi z namenom. Morda v tistem trenutku ne vemo zakaj, a če na vsak dogodek gledamo pozitivno, potem bomo čez čas spoznali, da je to, kar se nam je zgodilo, pravzaprav dobro!”

En dan za najem in opremljanje poslovnih prostorov

Najprej smo morali najeti poslovne prostore, kupiti pohištvo, računalnike, telefone, priklopiti internet ipd. Še danes ne vem kako, a vse to nam je uspelo že prvi dan! Res je, da sva aktivirala celo družino, saj je pohištvo pomagala sestavljati najina takrat komaj 2 in pol leti stara hčerka. 🙂

Časa res nismo imeli veliko, saj je nas 5 prvotnih članov ekipe Vezovišek & Partnerji moralo preživeti. No, z Ano sva že imela osebno rezervo, t.i. likvidnostni portfelj, ki nama je omogočal neobremenjeno delo naslednjih 12 mesecev, Urban verjetno tudi, a Dragana in še ena asistentka takrat nista bili dolgo z nami. Kljub pozitivnem duhu smo vedeli, da moramo hitro začeti pridobivati stranke in podpisati pogodbe z dobavitelji finančnih produktov.

Število tednov dopusta, kot indikator uspeha

Z Ano sva se odločila, da uspešnosti podjetja ne bova merila po dobičku, temveč po zadovoljstvu naših strank, sodelavcev in partnerjev. Ker nama veliko pomeni predvsem čas, ki ga preživimo skupaj in rada potujeva, sva si kot glavni KPI (key performance indicator) postavila število tednov, ko ne bova v pisarni, temveč bomo lahko potovali. Sanjsko število je bilo 10. To ni pomenilo, da želiva 10 tednov popolnega odklopa, temveč, da nama vsaj 10 tednov na leto ni treba biti v pisarni in lahko vse opraviva na daljavo z eno uro dela na dan.

Skupaj smo si zastavili še eno merilo, številko. Ta je bila 7, kar je pomenilo 7 sodelavcev v ekipi Vezovišek & Partnerji. 7 takšnih, ki bodo z nami delali s srcem in vedno postavili srce pred denar. Načrt, da nas bo samo 7 je izhajal iz tega, da je 7 sodelavcev takšno število, ki ne zahteva procesov, vodenja, pogodb ipd. ter da se lahko 7 ljudi vedno vse na hitro zmeni. In res nas je bilo že čez nekaj mesecev 7, najina predvidevanja pa so se uresničila, saj smo se imeli krasno. Med nami ni bilo trenj, stranke so bile zelo zadovoljne z nami in zdelo se je, da bo trajalo …

Mladi in denar, Play smart, Vem, da ne vem

A moja nemirna glava ne more predolgo stati na mestu, saj vedno išče nove izzive … Tako sem poleg svetovalne funkcije, kot avtor sodeloval pri vseh programih finančnega opismenjevanja v Sloveniji, in sicer “Mladi in denar“, ki je namenjen finančnem opismenjevanju mladih v osnovnih in srednjih šolah, “Play smart“, ki je bil namenjen profesionalnim športnikom in “Vem, da ne vem“, ki je poskrbel za dvig finančne pismenosti odraslih.

Danes je štafetno palico na področju izobraževanj prevzela Ana, ki kot coach oziroma učitelj, inštruktor, predavatelj in pisatelj pomaga strankam na poti do finančne varnosti. Sam pa sem se navdušil nad fintech zagonskimi podjetji in enega izmed takšnih tudi ustanovil.

Danes nas je dvakrat več

Dejstvo je, da je bilo dve leti po našem začetku strank vsak dan več in 7 nas je bilo kmalu premalo, da bi enako kvalitetno skrbeli za vse stranke, kot smo to počeli na začetku. Tako smo se odločili, da medse sprejmemo dodatne moči (Miha) in partnerja (Nataša). Nataša je s svojimi dolgoletnimi izkušnjami in idejami, ki jih je vnesla v ekipo, takoj postala partner, Miha je prišel skoraj sočasno z njo … Kasneje sta se pridružila še Mojca in Matjaž, kar je, skupaj z nekaj menjavami v podpori, pomenilo 14 ljudi. Dvakrat več, kot je bil prvotni plan, kljub temu, da tega nismo načrtovali.

Danes ponosno povemo, da smo v petih letih pridobili zaupanje 1.629 strank. A stranke niso edine, ki nam zaupajo. Zaupajo nam tudi dobavitelji, ki razumejo, da so za naše stranke primerni le najboljši od najboljših produktov. Tudi mediji nam zaupajo, saj ne mine teden dni, da ne bi bil kdo izmed naše ekipe prisoten v medijih. In nenazadnje nam zaupajo tudi bonitetne hiše, saj nas je Bisnode nagradil z zlato boniteto odličnosti. To pomeni, da predstavljamo najbolj zanesljiv, kredibilen in nizko tvegan poslovni subjekt za sodelovanje z vsemi poslovnimi partnerji: tako z dobavitelji, kot tudi s strankami.

In zdaj? Nova vizija in iste vrednote.

Ob praznovanju 5. obletnice, ki smo jo vsi člani ekipe (razen sodelavke, ki je pravkar rodila prvega dojenčka v naši zgodovini) strastno, a odgovorno proslavili v čudovitem okolju Kozjanskih gričev, smo potrdili vizijo za naslednje obdobje.

V videu smo vam pripravili nekaj utrinkov, ki so zaznamovali naših 5 let in razkrili, kako smo jih proslavili.

Zdaj se vlaka namreč ne da ustaviti, tako, da še letos pričakujemo 15 in 16 sodelavca. Naša vizija pa je usmerjena v stranke in rast njihovega števila, saj vsi vemo, da je število sodelavcev le posledica.

“Podjetje Vezovišek & Partnerji je konec leta 2022
vodilni ponudnik finančnih nasvetov za vsakogar in zagotavlja
finančno varnost 4.791 naročnikom storitve MojSkrbnik v Sloveniji.”

Vizija je kot zaustavljena slika prihodnosti in ker pri nas velja, da prehitite svojo prihodnost s tem, ko nam zaupate skrb za svoje finance, je prav, da jo spremljajo tudi vrednote. Pri ustvarjanju novega, varnejšega finančnega sveta nas vodijo in motivirajo:

– strast, ki je vir soobčutja med ljudmi;
Vsakdo med nami lahko le s strastno skrbjo zase poskrbi tudi za soljudi.
S pravo pomočjo, ki korak za korakom vodi posameznika skozi spoznavanje
finančnega sveta, širimo polje priložnosti za vse ljudi.

– znanje, ki je temelj pravičnosti;
Dolgoročno vzdržnost sveta lahko zagotovi večja stopnja pravičnosti med ljudmi, do te pa lahko privede le lažji dostop do znanja in njegova uporaba v dobro ljudi.

– odgovornost ne le do svojih bližnjih temveč do skupnosti;
Znanje in moč, ki smo ju pridobivali več kot dve desetletji, s ponosom delimo in podpremo ne le svojih bližnjih temveč tudi skupnost, ki nas je podprla in pomagala, da rastemo in iz dneva v dan postajamo še boljši.

STRASTNO. STROKOVNO. ODGOVORNO.

Hvala za zaupanje v preteklih 5 letih vsem strankam, sodelavcem in poslovnim partnerjem.

Mitja Vezovišek

Zadnje čase je k meni prišlo nekaj strank, ki že imajo osebnega finančnega svetovalca, a si ga želijo zamenjati, saj z obstoječim niso zadovoljne. Biti zadovoljen seveda za vsako stranko lahko pomeni nekaj drugega, a ključno vprašanje je ali še obstaja zaupanje. Nezaupanje je namreč najpogostejši razlog, da se stranka dokončno odloči zamenjati svojega osebnega finančnega svetovalca.

Večina osebnih finančnih svetovalcev bi verjetno bila vesela vsake stranke, meni pa je zelo pomembna zgodba v ozadju. Odnos stranka – svetovalec je namreč običajno zelo intimen, govorimo o osebnih financah, kar pomeni, da se stranke popolnoma razgalijo, saj jim le tako lahko resnično pomagamo. In ko se prekine en odnos je pomembno vedeti, kaj je bilo v prejšnjem »narobe«, da ponovno ne zaplavamo v isto. To je podobno kot v partnerskem odnosu. In kdove, morda je včasih staro partnerstvo še vedno mogoče popraviti.

Zaupanje je ključ

Zanimivo je, da ni donosnost tista, ki je najpomembnejša na lestvici prioritet, ko se odločamo za svojega osebnega finančnega svetovalca, temveč odnos, zaupanje. Je pa seveda težko zaupanje zgraditi čez noč, zato pri prvem koraku, ko se stranka odloča, komu bo zaupala:

1. največkrat izbere svetovalca na priporočilo;
2. preveri reference, forume, spletno stran, linkedin;
3. se dogovori za osebno srečanje;
4. vpraša za vrednost sodelovanja.

V kolikor je na podlagi vseh pridobljenih informacij stranka odšla pomirjena, zadovoljna, je izbira opravljena. A zaupanje se gradi postopoma. In samo čas je tisti, ki lahko utrdi ali omaje izbiro.

Ko gredo stvari v pravo smer, je seveda logično, da bomo vsi zadovoljni, pomembno je, kaj se zgodi, ko stvari ne gredo v smer, ki smo jo, skupaj s stranko, zastavili. Takrat največ osebnih finančnih svetovalcev pade na izpitu. Namreč, če so bili prej na voljo, se zdaj ne javljajo, ne dajejo informacij, ponujajo predloge, ki pomenijo večje tveganje za stranko, glede na profil, ki ga je pripravljena sprejemati, saj želijo »ugoditi« stranki namesto, da bi stranko soočili s situacijo in bi skupaj poskušali najti pravo rešitev zanjo. Stranka bo resda morda jezna, razočarana, a istočasno največkrat hvaležna!

Je torej menjava osebnega finančnega svetovalca ključ do uspeha?

Ja in ne. Odvisno od tega, zakaj želite zamenjavo in pa, kako izbirate svojega svetovalca: naredite domačo nalogo ali ne?

Najpogostejši razlog za menjavo svetovalca v Sloveniji je neodkritost, skrivanje stvari, ki bi si jih vsak želel vedeti pred sklenitvijo sodelovanja. A istočasno je tudi res, da stranke ne naredijo domače naloge. Padejo že pri drugem koraku, če ne pri drugem pa vsekakor pri četrtem: vrednost svetovanja. Kaj je to?

Strankam svetujem, da se resnično poglobijo v situacijo in premislijo ali gre za njihova nerealna pričakovanja ali pa gre v resnici za skrhanost zaupanja, ki je posledica neodkrite komunikacije. V primeru slednje, ko gre za neodkrito komunikacijo s strani osebnega finančnega svetovalca, je menjava le-tega verjetno res najboljša izbira. Je pa prav, da se razčistijo stvari za nazaj, saj se gre le tako lahko naprej.

Je odhod stranke za svetovalca osebni poraz?

Najpogosteje si osebni finančni svetovalci to res vzamejo k srcu. Toliko bolj, ko ne gre za objektivno »krivdo« na strani svetovalca, le splet okoliščin privede do situacije, ko s stranko ne more več narediti naslednjega koraka. A to je del našega dela in tako je vedno bilo in vedno bo. A če na drugi strani veš, da si poklican, da delaš dobro, v korist stranke, potem veš, da si storil vse, kar je bilo v tvoji moči. In v Sloveniji je že nekaj takih osebnih finančnih svetovalcev, ki si resnično želijo podpreti svoje stranke. In take v prvi vrsti poiščite. S tem boste sebi in svoji družini naredili največjo uslugo.

Pri nas vedno stremimo k visokim etičnim standardom, zato smo ponosni člani FEIFA, evropskega združenja neodvisnih finančnih svetovalcev, ki zastopa neodvisne finančne svetovalce po vsej Evropi. Osnovni namen združenja je pomagati podjetjem in posameznikom, ter povečevanje profesionalnih in tehničnih standardov na področju svetovanja v prid končnim uporabnikom.

Osebni finančni svetovalec vam pomaga na mnogih področjih povezanih z osebnimi financami. Tudi do finančne neodvisnosti.

Preberite to super knjigo, ki na izjemno poljuden in praktičen način predstavi 10 korakov, kako doseči finančno neodvisnost. Imate dovolj tega, da delate, da preživite? Verjamete, da lahko v 16,6 letih postanete finančno neodvisni?

V knjigi vam ponudim konkretne nasvete, kako do svoje super prihodnosti. Čeprav v knjigi nagovarjam ženske, pa se moški nikar ne počutite prikrajšani. Tudi vi lahko brez zadržkov pokukate vanjo ali pa radovedno vprašate svoje polovice, kaj so izvedele.

Do knjige dostopate TUKAJ.

Nataša Kozlevčar, osebna finančna svetovalka

Pred kratkim me je kolegica prosila, če lahko poskrbim za premoženje njenega očeta, ki se žal vedno pogosteje izgublja in ni več v stanju skrbeti za družinske finance. Vsekakor gre za odgovorno nalogo, saj gre za družinsko premoženje, ki pa ga v tem trenutku še ne bodo dejansko delili, čeprav so se med seboj že poenotili, kdo dobi kaj v času dedovanja.

Kolegici sem sicer takoj omenila, da na tem področju nismo poceni, ona pa mi je odvrnila, da to ve in da ne išče poceni rešitve. Išče človeka, ki mu zaupa, ki ima znanje in izkušnje, za njim pa stoji ekipa strokovnjakov, ki ga lahko podprejo. Išče vrednost. Nad odgovorom sicer nisem bila presenečena, saj je sama človek, ki je v poslovnem življenju že precej dosegla, predvsem pa si za področja, kjer sama ni vešča, že od nekdaj vzame mentorje, ki so med najboljšimi na področju.

Fleksibilno, likvidno, s čim manj stroški

Že v naslednji sapi pa mi je na glas rekla nekako takole: “Namesto, da plačujem vzajemnim skladom, bi raje plačevala tebi, sploh, ker verjamem, da boš stvari peljala tako, kot bi jih sebi: fleksibilno, likvidno in s čim manj stroški in upoštevajoč tveganja, ki si jih lahko privoščimo.”

Oblikovala sem ponudbo, ki jo je tudi po pogovoru z družinskimi člani, sprejela, in tako smo štartali.

Sledili so prvi trije koraki:

1.Popis družinskega premoženja: Tudi tistega, ki je bilo v preteklosti že razdeljeno. Na tej osnovi smo dobili celotno sliko za nazaj in pregled za naprej.

2. Preverjanje profila vlagatelja: Ker v tem primeru ni šlo za običajno situacijo, saj je lastnik sredstev le delno opravilno sposoben, dediči pa so si med seboj po tveganju različni, smo za osnovo vzeli rast glavnice višjo od inflacije, kar pomeni konzervativen profil. Namreč, ne vemo, koliko časa se bodo sredstva lahko plemenitila (pričakujemo več kot tri leta, lahko tudi več kot 10 let), hkrati pa ne želimo, da bodoči dediči prevzemajo višje tveganje od želenih.

3. Oblikovanje investicijskega načrta na podlagi opredeljene strategije: Iz pretekle delitve premoženja, t.j. nakupov vrednostnih papirjev, nepremičnin, žlahtnih kovin, je bilo zaznati, da se je oče s tem precej ukvarjal, zadnja leta pa je zadevo »spustil iz rok«, kar se ni povsod izkazalo za najboljše. Načrt je upošteval tako trenutno stanje, kot tudi novo stanje. Opredelili smo prodaje, nakupe, prenose ter oblikovali časovnico.

Vsak načrt ima dva predloga – A in B

Po predstavitvi smo potrdili predlog A in sledili so naslednji koraki.

4. Davčna optimizacija: Kljub temu, da so določene rešitve ustvarile precejšnjo izgubo, smo pri preoblikovanju v novo strategijo ugotovili, da bo vseeno potrebna davčna optimizacija. S prodajo bomo realizirali dobiček in kljub pobotu z izgubo še vedno ustvarili za 16.000 evrov davka na kapitalski dobiček. Zato smo predlagali davčno optimizacijo, ki bo trajala tri do štiri mesece. Kapitalski dobiček bomo znižali na 0 evrov.

5. Vzpostavitev Mojportfolia: Pomembno tako za svetovalca kot tudi za stranko je, da ima 24/7 pregled nad svojim portfeljem. V ta namen vse rešitve vstavimo v aplikacijo Mojportfolio, kasneje so tu zavedene tudi vse spremembe. Tako stranka kot tudi mi neprestano vemo, kaj se s portfeljem dogaja.

6. Alokacija sredstev glede na zastavljeno strategijo: Po štirih mesecih bomo nadaljevali z vlaganjem glede na zastavljeno strategijo. Do optimalne razporeditve bomo potrebovali približno 12 mesecev.

7. Skrb za premoženje: V kolikor bodo potrebne spremembe, predvsem zaradi dogajanja na finančnih trgih, bomo oblikovali predlog in ga poslali prek aplikacije za komuniciranje MojSkrbnik pooblaščeni osebi. V vsakem primeru bomo po devetih mesecih z družino pregledali portfelj in to ponovili po 15-mesecih. Toliko namreč prvo leto traja Premium skrbništvo. Zakaj 15 mesecev? Ker običajno od predloga pa do vzpostavitve traja kar nekaj časa, zato prvo leto 3 mesece podarimo. Naša dodana vrednost pride do izraza šele po tem, ko je portfelj vzpostavljen, prej je le veliko dela.

8. Oddajanje davčne napovedi: Konec februarja naslednje leto bomo za stranko oddajali davčno napoved. Glede na to, da se bo davčna optimizacija začela že zdaj, bomo proti koncu leta le še enkrat preverili pravilnost naših izračunov.

In tako se bo neprestano vrtelo kolesje od točke 4 do točke 8.

Vsak osebni finančni svetovalec ima oblikovane določene karakteristike strank, ki si jih le želi. Glede na celoten proces lahko zase rečem, da je to ena takih: odgovorna, odločna, razumna, racionalna in željna novih znanj.

Koliko družin poznate, ki se odkrito pogovarjajo o osebnih financah? Ali koliko družin poznate, kjer je eden od članov skrbel za finance, danes pa ga ni več med nami ali pa imamo to srečo, da je še tu, a le ni več sposoben poskrbeti za ta del in člani družine to pravočasno spoznajo? Vsekakor poklon kolegici in njeni družini. Hvaležna sem, da je izbrala mene. Čeprav je to velika skrb, je tudi velik privilegij.

Nataša Kozlevčar, osebna finančna svetovalka

Potem, ko že 4 leta spremljam stranke, ki gredo v najem kredita za nepremičnino ali pa imajo kredit za nepremičnino, sem se prvič v življenju podala v najem kredita tudi sama.

Glede na to, da imam zaradi pretekle prakse s strankami že nekaj znanja na tem področju, sem pričakovala, da ta proces zame ne bo tak izziv kot za povprečnega Slovenca, ki se pri najemu kredita srečuje s povsem novimi izrazi, zakoni ter praksami bank.

A dejansko je drugače, ko gre zate. Ko sem našla stanovanje, v katerega sem se praktično zaljubila, sem bila prvotno pripravljena plačati polno ceno (ki je bila napihnjena v nebo) in tudi sprejeti prodajalkine pogoje, da se stanovanje proda preko dveh različnih pogodb, zato da se gospa v celoti izogne plačilu davka na kapitalski dobiček, ker ni bila tako skrbna, da bi vnaprej razmišljala in si prijavila stalno prebivališče na tem naslovu.

Dve pogodbi – dva različna kredita

Posvet s specialistko na tem področju v našem podjetju, Ano Vezovišek, mi je razodel, da bi me lastničina zahteva za prodajo preko dveh pogodb stala bistveno več pri najemu kredita, saj bi me prisilila v najem dveh različnih kreditov – stanovanjskega in potrošniškega. Prodajalki je bil ta argument nepomemben, pripravljena ni bila na noben kompromis, pomembni so bili izključno njeni interesi.

Če se ne bi posvetovala s tretjo osebo, ki ima hladno glavo in bogate izkušnje na tem področju, bi po vsej verjetnosti šla v nakup tega stanovanja, pri čemer je vprašanje, ali bi se sploh kdaj zavedala, kako dražje sem prišla skozi, kot če ona ne bi zahtevala plačilo kupnine preko dveh pogodb.

Če se to lahko pripeti meni, ki naj bi bila odlično informirana na tem področju, kako se to ne bi zgodilo Slovencu, ki je podpovprečno finančno pismen (kot so pokazale različne neodvisne raziskave) in je na tem področju popoln laik. Redkokdo se temu izogne. Razlika je samo v tem a) kako hudo napako si pri tem storil in b) ali se sploh kdaj zaveš, da si nekaj spregledal in koliko te je to stalo.

Neodvisni strokovnjak je na naši strani

Pri najemu kredita v švicarskih frankih je sedaj kreditojemalcem kristalno jasno, da se niso smotrno odločili, ko so najemali kredit in da bančnim referentom ne gre slepo zaupati. Bolje je imeti neodvisnega strokovnjaka, ki bo izključno na tvoji strani.

Pa vendar, glavnina preostalih slovenskih kreditojemalcev, po domače povedano, nima pojma, kako dober je kredit, ki so ga vzeli. Po podpisu kreditne pogodbe nikoli več ne pogledajo, če je sploh dobra oziroma, če je še dobra, saj so obrestne mere kasneje na trgu povsem drugačne kot v času, ko so kredit najeli.

To pa se ne dogaja samo na področju osebnih financ. Po svetu boste našli številne vrhunske strokovnjake na različnih področjih – v medicini, pravu, podjetništvu, itd., ki bodo znali preceniti, da sami sebi ne morejo objektivno svetovati, zato bodo pomoč poiskali pri drugem vrhunskem strokovnjaku.

Ne slepimo se – ostanimo skromni – nismo pojedli vsega znanja tega sveta, zato se pred največjimi finančnimi transakcijami v življenju (kar kredit za nepremičnino absolutno je), posvetujmo z neodvisnimi strokovnjaki, ki nas bodo s trezno glavo vodili skozi minsko polje drobnega tiska in čustvene, nerazumske odločitve.

Petra Bokal, osebna finančna svetovalka

Na nas se je obrnila gospa, ki nam je opisala svojo izkušnjo z eno od zavarovalnic. Ljudje dobimo različne ponudbe, a primer kot je ta, se ni zgodil prvič, žal se dogaja vse preveč pogosto. Odločili smo se, da ga delimo z vami, saj želimo, da se ljudje zavedajo, da to preprosto ni prav! Za mnenje o situaciji stranke smo prosili osebnega finančnega svetovalca Miho Gumilarja.

Moja izkušnja s slovensko zavarovalnico

“V letu 2003 sva z možem sklenila življenjsko zavarovanje pri eni od slovenskih zavarovalnic, ki je takrat ponujala zavarovanja preko svojih zastopnikov. Izgledalo je super. Človek je prišel na dom, imel s sabo vse papirje in prijazno predstavil produkt, ki ga je takrat tržila zavarovalnica. Seveda se mi je zdelo v redu, da se življenjsko zavarujeva, sploh ker sva se leto nazaj poročila in si začela ustvarjati družino. Poleg tega, da sva zavarovana, če se kateremu kaj zgodi, pa bova še nekaj privarčevala. Odločila sva se za najnižji znesek in zadevo podpisala za 30 let. Fino! To sva uredila in zdaj glede tega nimava več skrbi, čez 30 let pa bo na razpolago kar nekaj denarja.

Na vse skupaj sva pozabila vse do leta 2016. Takrat se je najavil nov predstavnik zavarovalnice, češ da imava pri njih sklenjeno življenjsko zavarovanje in da bi se rad oglasil, ker so nekaj posodabljali. OK, ni problema. Ko je prišel, je imel s sabo vse dokumente in prijazno razložil, da so posodabljali police in zadevo predstavil v smislu, da se ne bo za naju nič spremenilo, ker bomo samo posodobili police. Še vedno sem naivno verjela, da bo vse uredil tako, da bova imela najmanj dela in da bo življenjsko zavarovanje teklo naprej. Podpisala sva dokumente. Tukaj priznam, da sem naredila napako, saj sem verjela vsemu, kar je povedal in nisem niti brala vsega, kar sva podpisala. Danes se sprašujem, če bi bilo kaj drugače, če bi prebrala tudi drobni tisk. Nisem prepričana, da bi ugotovila da ni vse tako kot je bilo slišati. Verjetno bi še danes mislila, da je vse v redu, če mi ne bi sodelavka iz službe (za kar ji bom večno hvaležna), omogočila, da mi neodvisni finančni svetovalci pregledajo obstoječa zavarovanja in varčevanja.

Kakšen šok! Vse, za kar sem mislila, da je v redu, se je izkazalo za slabo. Tudi življenjsko zavarovanje pri omenjeni zavarovalnici. Iz ene police sta nastali dve in kar je najhujše, moje zavarovanje ni teklo od leta 2003, kot je bilo razumljeno na podlagi razlage predstavnika zavarovalnice (z vašo polico se ne bo zgodilo nič, samo posodobili jo bomo), ampak sem z letom 2016 sklenila novo zavarovanje! In tako sem od leta 2016 do danes s svojim mesečnim pologom plačevala samo stroške za zavarovalnico! Celoten znesek, ki je bil privarčevan do leta 2016, pa je na drugi polici naložen kot enkratni polog.

In če želim zaključiti zgodbo? Ni problema: 8,5% davek + 5% izstopnih stroškov. Ampak, ni važno. Samo da bo čimprej konec. Kar je bilo, je bilo. Saj pravijo, da se na napakah največ naučimo. Žal mi je samo, da nisem že prej svojih finančnih zadev zaupala tistim, ki se na to spoznajo. In ja, tako kot nam je logično, da plačamo za storitev, za katero nismo usposobljeni (npr. frizer, avtomehanik, vodovodar …), bi nam moralo biti logično tudi, da je neodvisno svetovanje glede upravljanja s premoženjem storitev, ki na koncu več kot poplača vloženi denar,” nam je svojo zgodbo predstavila razočarana Slovenka.

Izgubljamo tudi več 10 tisoč evrov!

Za mnenje oziroma komentar smo prosili Miho Gumilarja, osebnega finančnega svetovalca, ki pravi: “Navedena izkušnja stranke je žal samo ena izmed zgodb, s katerimi se v naši praksi prepogosto srečujemo. Lepo kaže na to, kakšno ceno v resnici lahko (na podlagi prekomernega zaupanja) premalo poučeni plačamo s sprejemanjem lastnih odločitev na področju osebnih financ, ki so sicer tako zelo občutljiva ter pomembna tema. Konec koncev celo aktivno delovno dobo delamo za to, da bi na koncu imeli dovolj za denarja življenje po upokojitvi? Pa se bo to zares tudi zgodilo?”

Kot ugotavlja osebni finančni svetovalec, v večini primerov žal temu ne bo tako. “Odločitve glede nakupa oz. sklenitve kateregakoli finančnega produkta (pa naj bo to varčevanje, zavarovanje, naložba ali pa kredit), nam po naših izkušnjah dolgoročno lahko zelo hitro iz naših denarnic po nepotrebnem odnesejo več tisoč evrov. Pri višjih zneskih in daljših dobah produktov pa celo več 10.000 evrov in pri najzahtevnejših zneskih tudi več kot 100.000 evrov! Takšni odmiki od načrtovanih ciljev pa nam bodo v večini primerov onemogočili doseganje le- teh.”

Več podobnih produktov, a noben primeren zanjo

Žal pa je to le del zgodbe omenjene stranke. Tudi če pustimo ob strani, da ni imela jasno razdelanih dolgoročnih ciljev in posledično nobenih pripravljenih finančnih načrtov za doseganje le- teh (kar je sicer temeljna napaka na področju urejanja osebnih financ), je imela več podobnih produktov in skoraj noben od njih ji ni bil prav nič pisan na kožo, ugotavlja Miha Gumilar. “Po eni strani je skoraj pri vseh varčevanjih plačevala občutno previsoke stroške, za katere vemo, da nam znižujejo naše dolgoročne donose. Po drugi strani pa ji njena zavarovanja v primeru kakšne hude situacije ne bi omogočala niti približno ustrezne finančne podpore. In kdo bi bil na koncu za vse skupaj odgovoren? Stranka sama, saj je vendar podpisala prejem splošnih pogojev, katerih posledice povprečni Slovenec tudi ob podrobnejšem branju ne bi prav dobro razumel.”

Takšne in podobne vsakodnevne zgodbe potrjujejo dejstvo, da se taki in podobni nategi dogajajo vedno pogosteje, saj k nam prihaja vedno več ljudi po pomoč. Žalostno je le to, da še vedno večina Slovencev raje gasi požar (ko že izgubijo precej premoženja), kot, da bi ukrepali preden sprejmejo življenjsko pomembno odločitev, kar bi jih stalo manj, tako finančno kot psihično.

Preverite, kakšno življenjsko zavarovanje imate sklenjeno danes, preden bo prepozno in ne šele čez 15 ali 30 let.

Miha Gumilar, osebni finančni svetovalec

Ljudje se pogosto ne odločijo za varčevanje iz različnih vzrokov, eden od njih je tudi prepričanje, da bo varčevanje vplivalo na znesek za plačilo vrtca ali otroškega dodatka. Pa je temu res tako? Preverili smo pri Nataši Kozlevčar, osebni finančni svetovalki, ki pogosto sliši, da ljudje rajši ne varčujejo, da ne bi »padli« v višji razred za plačilo vrtca.

»V redkih primerih je to upravičeno, v večini pa gre le za izgovor. Če veš, kako center za socialno delo upošteva tvoje premoženje, potem veš, da tovrstno varčevanje redko vpliva na znesek otroškega dodatka ali plačilo vrtca,« pravi Nataša Kozlevčar.

Maksimalen mesečni dohodek, da ne ostanete brez dodatka

Vzemimo za primer Matevža in Mojco, ki imata dva šoloobvezna otroka. Njuni prihodki so majhni, oba skupaj imata 1.581,46 evra oziroma 395,37 evra na družinskega člana.

Matevž in Mojca sta v četrtem razredu lestvice, kar pomeni, da bosta prejela skupni otroški dodatek v višini 125,78 evra na mesec. »Na izračun vplivajo predvsem prejemki, plača in morebitna druga prejeta izplačila na podlagi delovnega razmerja,« pravi Nataša Kozlevčar.

V primeru Matevža in Mojce zgornja meja razreda pomeni 418,74 evra, pomnoženo s štirimi člani gospodinjstva je to skupaj 1.674,96 evra. »To je torej maksimalni mesečni dohodek, ki ga lahko Matevž in Mojca prejmeta, da bosta še prejela otroški dodatek v višini 125,78 evra. Če to mejo presežeta, se bosta uvrstila v višji razred v tabeli, kar pomeni, da bosta dobila nižji otroški dodatek,« še opozarja osebna finančna svetovalka.

Koliko lahko privarčujeta, da ne ostaneta brez dodatka?

Seveda pa se odpira tudi vprašanje premoženja in varčevanja. Višino premoženja, ki ga v osnovo za izračun otroškega dodatka upošteva center za socialno delo izračunamo tako, da od skupne zgornje meje dohodka odštejemo skupni mesečni dohodek gospodinjstva. Dobljeni rezultat pomnožimo z 12 in ga delimo 0,03 (povprečna obrestna mera = 3%).

»Danes, ko je obrestna mera za vezani depozit zelo nizka, celo pod 1 %, bi v izračunu lahko uporabili nižjo obrestno mero, a ker varčujemo na daljši rok, je bolje, da upoštevamo povprečje, včasih celo višjo obrestno mero, da smo na varni strani in lažje spimo. Saj veste, spanec je največ vreden. Dobljena vsota je višina premoženja, ki ga Mojca in Matevž lahko imata, da ohranita enak otroški dodatek.«

10 let varčevanja brez posledic

In kaj to konkretno pomeni v našem primeru? Da je njuno premoženje poleg mesečnega dohodka, brez, da bi vplivalo na višino otroškega dodatka, lahko v višini 37.400 evrov.

To praktično pomeni, da lahko par 10 let varčuje 200 evrov mesečno, ob 7-odstotni donosnosti in ne bosta presegla cenzusa. Otroci pa bodo medtem pridno odrasli … »Seveda gre za zelo poenostavljen izračun, ki pa je izredno dober približek. V vsakem primeru pa vam lahko zaupam, da obstajajo tudi rešitve, ki jih center za socialno delo ne upošteva, a ne sodijo v kombinacijo zaščite in varčevanja, ki so žal stroškovno zelo obremenjene,« še dodaja Nataša Kozlevčar.

Več o tem si lahko preberete tudi v knjigi Neodvisna ženska z bičem, ki je ugledala luč sveta pred nekaj meseci in kjer se nahaja tudi tabela z vsemi potrebnimi izračuni. Več o knjigi izveste TUKAJ.

Triki varčevanja s kovanci, ki nam prinesejo več tisoč evrov!