Konec šolskega leta je tik pred vrati! Vas je otrok s svojim uspehom in ocenami prijetno presenetil ali zgolj izpolnil vaša pričakovanja? Karkoli se vam že obeta, se bomo danes lotili vprašanja: “Ali naj ga za to nagradimo?”
In če naj ga nagradimo, kakšna bi naj bila ustrezna finančna nagrada za šolski uspeh? Ali to zavisi od vašega ekonomskega statusa, otrokovega truda, njegovega uspeha ali standarda nagrad, ki so ga postavili starši sošolcev in vrstnikov?
Šola je otrokova osnovna dolžnost.
Izobrazba je njegova pravica, ki zahteva resen pristop k delu, in obenem je privilegij, ki ga marsikdo nima.
Mnogi starši se sprašujejo, ali naj otroku za šolski uspeh podelijo nagrado. Vendar, ali bomo otroka kaznovali, če njegovi dosežki ne bodo po pričakovanjih? Ali je bolje, da ga spodbujamo k učenju zaradi ljubezni do znanja in ne zaradi nagrad? Bi bilo morda bolje, da kultiviramo znanje kot vrednoto in ne kot sredstvo za nov iPhone?
Zunanja ali notranja potrditev?
Starši si želimo, da bi naši otroci v šoli dosegali čim višje ocene, saj te odpirajo vrata dobrim fakultetam in na koncu tudi dobrim službam. Vendar če bomo otroka nagrajevali zgolj za visoke ocene, bomo nanj vtisnili občutek, da je njegova vrednost neposredno vezana na njegove dosežke. To lahko hitro privede do tega, da otrok verjame, da si mora ljubezen in sprejetost zaslužiti z uspehi.
Pomen notranje motivacije in samospoštovanja pri otrocih
Če si bomo šolskega uspeha kot starši bolj želeli kot otrok, se bomo kaj hitro znašli v položaju, ko bomo izvajali pritisk na otroka za dobre ocene. Ne glede na to, ali te pritiske zavijamo v celofan, obljubljamo nagrade ali delimo bonbončke, bo otrok čutil pritisk. To bo povzročilo, da se bo razvijal v vzdušju lovljenja zunanje potrditve, namesto da bi razvijal notranji občutek lastne vrednosti.
Takšno početje je v nasprotju s poslanstvom izobraževanja in s samim sociološkim bistvom človeka.
Človek naj bi se razvil v samostojnega posameznika, ki se mora znati vključevati v skupnost in po svojih močeh prispevati vanjo. Brez trdnega občutka o lastni vrednosti pa bo imel pri tem nemalo težav.
Pomembno je, da otroku pokažemo, da ga cenimo – ne le zaradi njegovih dosežkov, ampak predvsem zaradi njegove osebnosti in truda, ki ga vlaga v svoja prizadevanja.
Predvsem pa mora otrok lastno vrednost spoznati sam, ne da je večno odvisen od zunanjih pohval in potrditev. Oseba, ki je zgrajena na zunanji potrditvi, se ob izzivih življenja v hipu sesuje, saj jo gradi krhka samopodoba.
Na pomoč!
Kako naj otroka naučim ravnati z denarjem?
Otrok si nekaj vendar zasluži …
Strokovnjaki so si bolj ali manj edini, da naj otroka ob koncu šolskega leta ne bi nagrajevali za uspeh, zlasti pa ne materialno ali celo z denarjem. Učinek “plačevanja” za uspeh ni nikoli dolgotrajen. V mnogih primerih se tovrstno nagrajevanje tudi otrokom samim ne zdi pravilno.
Višja nagrada lahko povzroči tudi večjo škodo. Otrok se osredotoči na nagrado namesto na učenje, in pogosteje kot je nagrajen, manj je motiviran za učenje. Nagrada prenese odgovornost za učenje z otroka na starše, ki si morajo izmišljati vedno nove in večje nagrade, da bi vzdrževali raven otrokovih dosežkov.
In kaj storiti, ko materialne nagrade nehajo zanimati otroka?
"Ampak otrok se je vse leto trudil,
dosegel je nek uspeh.
Ne morem se delati, kot da to ni nič, ne?"
Ocen se ne kupuje in ne plačuje
Vedno več študij po svetu je pokazalo, da je fokus na trudu namesto na rezultatu neposredno povezan z večjo vztrajnostjo in samozavestjo posameznika. Konec koncev je dobra ocena oziroma dober uspeh (in nagrada zanje) zgolj končna posledica dobrih delovnih navad.
Ryan in Deci ter fenomen notranje motivacije
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sta ameriška psihologa Edward Deci in Richard Ryan preučevala fenomen notranje motivacije. Eden izmed njunih najbolj znanih poskusov je vključeval dve skupini študentov, ki sta morali sestaviti kocko soma v različnih kombinacijah. Eni skupini sta obljubila denarno nagrado za uspešno dokončane naloge, drugi pa ne.
Ta raziskava je pokazala pomemben vidik motivacije: zunanji dejavniki, kot so denarne nagrade, lahko zmanjšajo notranjo motivacijo. Ko ljudje začnejo pričakovati nagrado za neko dejavnost, to lahko zmanjša njihov notranji interes za to dejavnost, saj se premikajo iz notranje motivacije (užitek, zanimanje) k zunanji motivaciji (nagrada, plačilo).
Kasnejše raziskave so večkrat potrdile njihove ugotovitve, saj so pokazale, da lahko pretirano nagrajevanje za že zanimive dejavnosti zmanjša notranjo motivacijo in kreativnost.
POSTANITE FINANČNO INFORMIRANI
Za ponazoritev negativnih učinkov nagrajevanja je zanimiva tudi raziskava psihologinje Terese Amabile. V njenih študijah so ugotovili, da zunanji pritiski in pričakovanja nagrad lahko zmanjšajo kreativnost. Amabile je izvedla poskus, kjer so eno skupino otrok prosili, naj narišejo risbo za nagrado, drugo skupino pa, naj narišejo risbo zgolj za užitek.
Rezultati so pokazali, da so bile risbe otrok, ki so risali za nagrado, manj kreativne in manj izvirne kot risbe otrok, ki so risali iz čistega užitka.
Proslavljanje dosežkov na drugačen način
Veliko primerneje je, da proslavimo konec šolskega leta kot dogodek in ne kot dosežek. Skupaj lahko na primer gremo na piknik ali izlet. Privoščimo si doživetje.
Predvsem pa si za otroka vzemimo čas, saj nam za iskreno in prisrčno druženje med šolskim letom morda včasih zmanjka časa. Doživetje ima za razliko od materialnega nagrajevanja neskončen rok trajanja in nihče ga otroku nikdar ne more vzeti.
Poleg tega pa je pomembno, da otroka že med letom pohvalimo za trud, ki ga je vložil v učenje, in mu stojmo ob strani, četudi mu kdaj ni uspelo doseči, kar je nameraval. Če se nam zdi, da bi lahko naredil več in da ima pri svojem delu še nekaj manevrskega prostora, mu bodimo pri tem v vzpodbudo in podporo.
Če že nagrajujemo, potem naj bo to skromno in simbolično ter večkrat med šolskim letom. Ne nagrajujmo za dosežke, ampak za delo in trud. Tako nagrada ne bo delovala kot podkupnina, ampak kot priznanje otrokovega dela. Rezultat na koncu (=ocena) je namreč večkrat odvisen tudi od različnih nepredvidljivih okoliščin, vrednost dela pa ostane.
»Če bom odlična, bom dobila novi iPhone.«
Ana Vezovišek v svoji knjigi Na pomoč! Kako naj otroka naučim ravnati z denarjem? piše:
“Pred leti sem srečala dekle, ki je končevalo peti razred osnovne šole (torej je bila stara enajst let). Ker se je bližal konec šolskega leta, sem jo seveda vprašala, ali se veseli počitnic. Pokimala je in rekla: »Mami mi je obljubila, da bom, če bom odlična, dobila novi iPhone.« »Vau, iPhone pri enajstih letih?« sem si mislila.”
“Takrat so se mi v mislih porajala številna vprašanja, kot so:”
- Kaj bo šele, ko bo punca stara osemnajst let? Ji bodo takrat kupili stanovanje?
- In kaj se bo zgodilo, ko bo začela prvo priložnostno delo in bo dobila recimo 200 evrov za 40 ur dela (oziroma odvisno od urne postavke)?
- Kakšno vrednost bo imelo teh dvesto evrov zanjo, ko pa že sam telefon stane nekajkrat več?
- Kako ji bo uspelo obdržati standard, ki so ji ga prej omogočali starši?
- S čim jo bodo lahko motivirali na fakulteti, ko je običajno vse drugo pomembnejše kot študij?
- Kdaj se bo tako nagrajevanje končalo in kako?
- Kaj bi se zgodilo, če se starši ne bi mogli držati dogovora, ker bi imeli izpad prihodkov? Bi potem vsa motivacija padla in bi ocene strmoglavile?
Odgovorite na zgornja vprašanja. Če se vas bodo dotaknila, potem veste, kakšen je pravi odgovor za vas.
Notranja vrednost otroka presega vse ocene
Šola je le en del otrokovega življenja, ki ga ne smemo preveč idealizirati.
Pomembno je, da otroku pokažemo, da cenimo njegov trud in ga spodbujamo k nadaljnjemu učenju ter osebnemu razvoju. Konec koncev, najpomembnejše je, da se otrok zaveda svoje lastne vrednosti in potenciala, ne glede na ocene.
Tako kot številka na tehtnici ni odraz vrednosti človeka, tudi ocena pri fiziki ni odraz vrednosti otroka. In ta številka nikakor ne pogojuje tega, kako srečen, zadovoljen, uspešen, dobrosrčen in ljubeč bo človek. Vse te lastnosti, ki jih pri sebi in sočloveku najbolj cenimo, izvirajo iz občutka notranje vrednosti. In ne zato, ker se v našem spričevalu sveti dvajset petic in tehtnica kaže 4 kilograme manj.
Čudovit zaključek šolskega leta vam želimo!
Šola je otrokova edina obveznost.
Ne opravljajo je zaradi nas, temveč izključno zaradi sebe.
PRVEGA ČASTIMO MI!
PRVEGA ČASTIMO MI!
Kdor deli, znanje podari.
ZADNJI PRISPEVKI
- 5 navad, zaradi katerih so nekateri vedno brez denarja
- Klasične banke ogrožene? Branijo se z dvigom provizij.
- “V pol leta sva odplačala dolg in privarčevala svojo zlato rezervo”
- Zdravje podjetja se začne s finančno varnostjo zaposlenih, ne s sadjem v pisarni
- Vezovišek & Partnerji praznujemo: 10 let pionirstva v svetu osebnih financ