Konec šolskega leta je praktično tu. Naš otrok se je izvrstno odrezal, pri čemer nas je lahko prijetno presenetil ali pa zgolj izpolnil naša pričakovanja — naj ga za to nagradimo ali ne?
Šola je otrokova temeljna odgovornost, ki kot taka naj ne bi bila nagrajena. Še več, izobrazba je otrokova pravica, ki zahteva resen odnos do dela, in je obenem tudi privilegij, za katerega so njegovi vrstniki mnogokje po svetu prikrajšani.
Pa saj je navsezadnje nagrajen že z uspehom, plačan pa z ocenami. Ali pa bomo potem otroka, če njegovi dosežki niso najbolj briljantni, kaznovali?
Potrditev od zunaj ali od znotraj?
Starši si želimo, da bi otrok v šoli dobival čim višje ocene. Visoke ocene odpirajo vrata dobrih fakultet in na koncu dobrih služb.
Dejstvo pa je, da vsi pač ne morejo biti odličnjaki in če bomo otroka nagrajevali zgolj za njegove visoke ocene, bomo nanj vršili pritisk in mu vtisnili občutek, da je tudi njegova vrednost kot posameznika neposredno vezana na njegove dosežke in da si mora z njimi zaslužiti ljubezen. To se bo kasneje, ko bo odrasel, nedvomno manifestiralo tudi na drugih področjih, v službi, družbi, družini …
Nenehno potrjevanje in občutek, da ni nikdar dovolj dober, lahko posameznika vodi samo še do razočaranja, izgorelosti pa tudi do depresije in drugih duševnih motenj.
Seveda pa starši otroku v upanju, da bo imel čim večje možnosti za dobro življenje, nalagajo tudi cel kup izvenšolskih dejavnosti, od raznovrstnih športnih aktivnosti do tečajev tujih jezikov in glasbeno izobraževanje.
Na žalost tako početje na koncu velikokrat izpade kot disciplina za tekmovanje z drugimi starši, češ naš otrok je uspešnejši kot drugi, ima boljše ocene od njih, dobiva priznanja in pohvale na tekmovanjih in podobno, s čimer pa je otrok bolj kot za svoje poskrbel za naše zadovoljstvo. In to je skregano tako s poslanstvom izobraževanja kot s samim sociološkim bistvom človeka. Človek naj bi se razvil v samostojnega posameznika, ki je sposoben poskrbeti zase in čim prej zapustiti gnezdo, istočasno pa se mora znati vključevati v skupnost in po svojih močeh prispevati vanjo.
Predvsem pa mora lastno vrednost spoznati sam, ne pa biti večno odvisen od tujih pohval in potrditev. Ta odvisnost lahko sicer vodi v precejšnje stiske, ko se mora prvič soočiti s kruto realnostjo, kritika (čeprav dobronamerna), pa mu lahko v hipu sesuje krhko samopodobo.
Psihološke študije so že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pokazale, da različni programi nagrajevanja pri učencih dosežejo nižjo stopnjo zavzetosti in da tisti učenci, ki so prejemali nagrade, v učenje običajno vložijo minimalen trud in to zgolj za to, da nagrado dobijo, ne razvijejo pa ljubezni do učenja, s katero bi lahko v odraslosti dosegli akademske ali poslovne uspehe.
Ampak otrok se je vse leto trudil, dosegel je nek uspeh, zato se ne moremo delati, kot da to ni nič, ne?
Nekaj si vendarle zasluži …
Strokovnjaki so si bolj kot ne edini, da naj otroka ob koncu šolskega leta ne bi nagrajevali za uspeh, zlasti pa ne materialno ali celo z denarjem. Učinek “plačevanja” za uspeh ni nikoli dolgotrajen, otrok pa v šolo (in kasneje v službo) tudi ne hodi, da bi na koncu dobil na primer igralno konzolo.
V mnogih primerih se tovrstno nagrajevanje tudi otrokom samim ne zdi okej. Vseeno pa si moramo priznati, da smo tudi starši samo ljudje in da se veselimo otrokovih uspehov in žalostimo njegovih neuspehov, zato ravnamo v skladu z njimi in včasih tudi zasluge (ali krivdo) zanje pripisujemo sebi.
In kaj lahko potem naredimo v primeru, da imamo dva otroka, enega nadarjenega, ki izdeluje vse z lahkoto, in drugega, ki se težje uči?
Višja nagrada pa povzroči tudi večjo škodo — otrok je osredotočen na nagrado namesto na učenje in pogosteje kot je nagrajen, manj je motiviran za učenje. Nagrada pa odgovornost za učenje z otroka prenese na starše, ki si morajo izmišljati vedno nove in vedno večje nagrade, da bi vzdrževali nivo otrokovih dosežkov. In potem se lahko zgodi, da otroka materialne nagrade nehajo zanimati — kaj lahko naredimo takrat?
Zato je veliko primerneje, da proslavimo konec šolskega leta kot dogodek in ne kot dosežek — skupaj, na primer z odhodom na kosilo, si privoščimo piknik ali izlet. Predvsem pa si za otroka vzemimo čas, saj nam za iskreno in prisrčno druženje med šolskim letom morda včasih zmanjka časa. Doživetje ima za razliko od materialnega nagrajevanja neskončen rok trajanja in nihče ga otroku nikdar ne more vzeti.
Konec šolskega leta pomeni tudi predvsem konec številnih obveznosti, brezglavega tekanja od šole do obšolskih dejavnosti, priganjanja k učenju … in s tem več možnosti, da se otrok sprosti in da skupaj z njim preživimo številne lepe in sproščene trenutke.
Enako kot konec šolskega leta pa je pomemben tudi njegov začetek, zato poskusimo proslaviti oba pomembna mejnika in ju na ta način posebej zaznamovati, da se ju bo otrok enako veselil in upošteval, da označujeta čas, ki mu mora posvetiti trud.
Začetek in konec že, kaj pa vmes?
Vedno več študij v svetu je pokazalo, da je fokus na trudu namesto na rezultatu neposredno povezan z večjo vztrajnostjo in samozavestjo posameznika. Konec koncev je dobra ocena oziroma dober uspeh (in nagrada zanju) zgolj končna posledica dobrih delovnih navad in pomena učenja.
Ko sta v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ameriška psihologa Ryan in Deci preučevala fenomen notranje motivacije, sta izvedla zanimiv poskus z dvema skupinama študentov. Obema sta zadala časovno omejeno nalogo, da morata sestaviti kocko soma v različnih kombinacijah, pri čemer sta eni skupini obljubila plačilo, drugi pa ne. Ko je čas potekel, so tisti, ki jim je bilo obljubljeno plačilo izgubili notranjo motivacijo za sestavljanje in so začeli listati revije, ki so jih imeli na voljo, medtem ko so tisti v drugi skupini še naprej sestavljali nove kombinacije.
Namesto končne nagrade se torej za otrokovo delo zavzemimo že med šolskim letom, pohvalimo ga za trud, ki ga je vložil v učenje, in mu stojmo ob strani, četudi mu kdaj ni uspelo doseči, kar je nameraval.
Če se nam zdi, da bi lahko morda naredil več, da ima pri svojem delu še nekaj manevrskega prostora, mu to povejmo, ga vzpodbudimo in prevzemimo vlogo nekakšnega mentorja.
In če že, potem ga skromno in simbolično nagradimo večkrat med šolskim letom — ne za dosežke, ampak za resno delo in trud. Potem ne gre za nagrado (ali celo podkupnino), ampak za priznanje njegovega dela, rezultat na koncu — torej ocena — je namreč včasih odvisen tudi od različnih nepredvidljivih okoliščin, vrednost dela pa ostane.
Večkrat med šolskim letom pa naj ne pomeni nonstop, da otrok ne bo dobil občutka, da je nenehno pod našim nadzorom in da mu morda ne zaupamo v celoti.
Če otrok ne dobiva dobrih ocen, pa se pogovorimo z njim in poskusimo ugotoviti, kakšne cilje si zastavlja in kaj ga na poti do njih ovira:
- Je opravil vse domače naloge?
- Se je dovolj potrudil pri učenju?
- Ima težave z razumevanjem šolske snovi?
- Si zastavlja prenizke cilje?
Morda pa ima navado, da z učenjem odlaša do zadnjega trenutka in potem enostavno ni sposoben predelati snovi v celoti?
Materialne nagrade lahko dejansko pri odpravljanju tovrstnih težav hitro dobijo značaj podkupnine, pomoč otroku pri delu pa ne.
- Poskrbimo, da otrok naredi domačo nalogo, preden ga spustimo pred računalnik ali telefon — čeprav je tudi to neki način nagrada, lahko otroku pomaga pri spoznavanju pomena prioritet, najprej resno delo, potem zabava.
- Poudarjajmo pomen konsistentnega učenja, ne pa zgolj ocen — trud in vztrajnost bosta na koncu vedno poplačana, da nam človeku določena aktivnost preide v navado, pa je menda potrebnih samo 21 dni.
- Otroku naložimo več odgovornosti (ne aktivnosti, ampak odgovornega odnosa do njih) — če poskrbimo, da bo s šolskim delom upravljal sam, se bo naučil soočati z vzponi in padci ter bo na koncu postal tisto, kar si želi biti.
Tako mu bomo pomagali razviti notranjo motivacijo za učenje in delo, ki je v življenju pomembnejša od vseh zunanjih vzgibov. In v življenju vsak dosežek enostavno ne more biti nagrajen, je pa nagrada že dejstvo, da nekaj dosežeš.
Tisti, bi se želeli nekoliko več izobraziti na področju finančne vzgoje otrok, si lahko preberete knjigo Na pomoč! Kako naj otroka naučim ravnati z denarjem? Pa ne samo to, svojim otrokom lahko pomagate privzgojiti zdrave finančne navade, pri čemer vam bo v pomoč tudi prav posebna Skrinjica želja …
In zdaj velja še posebna akcija, ki se jo res splača izkoristiti! Ob naročilu paketka knjige in skrinjice do vključno 24. 6. 2022, vam brezplačno dodamo še karte – Anine finančne recepte, ki jih obdržite zase ali pa komu podarite. 😊
Paketke lahko preverite in naročite TUKAJ.
Čudovit zaključek šolskega leta vam želimo!