Po vročem avgustu je vreme nenadoma naredilo oster obrat – od žgočih temperatur naravnost v hladne, deževne dni. Kratke rokave so čez noč zamenjale bunde, in prvič v sezoni je postalo očitno, da bo treba že septembra vklopiti ogrevanje. Ali pač?

Pretekli vikend, ki sem ga preživela pri Žigi, s katerim se dobivam že od pomladi, me je neprestano zeblo. Ni pomagalo, da sem oblekla dodatni pulover ali debele nogavice. Roke, noge in nos so mi ostajali ledeni, tudi ko sem se utaborila pod deko na kavču. Večkrat sem mu omenila, da bi bilo fino dvigniti temperaturo v hiši, a vedno me je na hitro odslovil s kratkim: “Saj ni preveč mrzlo. Meni kaže 21 stopinj.”

Toda mene je vseeno zeblo.

Tretji dan, ko sva oba začela smrkati in kašljati, sem še enkrat omenila, da bi bilo res treba zvišati temperaturo. Ponovno me je odslovil: “Tako pač je.” A tokrat nisem popustila. Pritisnila sem: “Ni res, ni ‘tako pač je’. Tako si ti naredil, da je. Zakaj je premrzlo? Zakaj oba napol bolna ždiva v mrzli hiši?! Kaj se dogaja?”

In končno sem izvedela, kaj se dogaja. Šparamo.

Ostala sem brez besed. Finančne odgovornosti ne gre očitati nikomur. Vendar v tem primeru je šlo za finančno nerazsodnost. Žiga resnično ni finančno ogrožen, ima izjemno stabilno in dobro službo z nadpovprečno plačo, je brez kreditov in lizingov in ima na strani veliko zlato rezervo. A on – špara. Na kurjavi. Zakaj? Morala sva se usesti in se temeljito pogovoriti. 

Končno se je razkril: “Glej, že od nekdaj imam ta strah, da me bo nekaj presenetilo ali da bom prišel v kak nemogoč finančni položaj. In zato že odkar vem za sebe, šparam. Vsepovsod. Če res ni potrebno, potem ne zapravljam. Vse sem dal na minimum. In zdaj me stisne vsakič, ko je potrebno za karkoli zapravljati. Vsepovsod vidim samo višino stroška, ki ga kakšna moja izbira povzroči …” 

Začela sem brskati po spominu … “Saj res … Vse to sem že opazila. Vse v njegovem življenju je na minimumu. Od oblačil do vsebine hladilnika. Vse je samo “toliko, da je.” In čisto nič več. Nobenega presežka. Nobenega luksuza. Največji luksuz se je v celem poletju zgodil, ko je v skledi za sadje sedel ananas. Kupuje samo najcenejša živila in zato kosila povečini bazirajo na rižu in piščancu. S tem ni seveda nič narobe in ni nezdravo. A postaja jasno, da tukaj ne gre le za prehranske preference ali premišljeno porabo. Povsod je iskal najcenejše ponudbe, preračunaval stroške na enoto in nosil oblačila, ki so bila tako razpadajoča, da je imel ovratnik spodnje majice že čipko. “Saj se ne vidi, ker je pod srajco.”

To je žalostno. On ne varčuje, ker mora. On varčuje, ker drugače ne zna. On varčuje, ker zapravljanje preveč boli. 

Se je bilo smiselno 20 let odrekati vsemu, da sedaj raje sedi boln v dveh puloverjih pod deko v svoji lepi hiši? Je bilo odrekanje vredno?